Slovenske košarkarice so ekspresno končale domači EuroBasket. Velika Britanija, Nemčija in Francija so na ljubljanskem parketu uveljavile svojo kakovost, širši izbor profesionalnih igralk in izkoristile pomanjkljivosti v slovenski igri.
Teh je bilo, sicer pričakovano, kar precej. Pod košem smo "tanki" in to smo v preteklosti kompenzirali z naturalizirano Američanko Shante Evans. Slednja še zdaleč ne sodi v krog vrhunskih centrov, toda naši, specifično izbrani državni selekciji, je dala to, kar je potrebovala. Moč in stabilnost pod obročem.
Shante Evans je na začetku sodelovanja s KZS, ko je škarje in platno slovenske ženske košarke kot selektor v rokah še držal Damir Grgić, obljubila, da bo igrala v dveh ciklusih in potencialno na dveh evropskih prvenstvih. Zaigrala je na treh in tako več kot izpolnila obljubo.
Za letošnji EuroBasket, ki ga Slovenija gosti skupaj z Izraelom, Evans ni bila v kombinacijah za nastop. Govorilo se je o vpoklicu še ene Američanke Kalani Brown, toda slednja je po podpisu pogodbe z ekipo iz WNBA Sloveniji dala košarico. In tako so se "rakete" v boju z visokimi tekmicami morale znajti same ...
Zakaj je KZS za mesto naturalizirane igralke ciljala na košarkarico, ki nastopa za našo državo ni zmogla zagotoviti, je posebno vprašanje. Za domače evropsko prvenstvo, na katerem naj bi, po besedah Radoslava Nesterovića, naredili rezultatski korak naprej, je bil pristop do akutne težave na parketu očitno zelo neresen in slabo premišljen.
Smešne obtožbe
Morda še bolj kot odsotnost naturaliziranega centra se je poznala odsotnost kapetanke Nike Barič. Trboveljčanka je bila po čudni "aferi", v kateri je bila s strani grškega selektorja Georgiosa Dikaiulakosa označena kot nacionalistka, oddaljena od članske izbrane vrste, za katero je igrala od svojega 15. leta. V ključnih trenutkih tekem, kot je bil drugi polčas proti Nemčiji, so imele Slovenke velike težave s kreacijo odprtih metov, kar je bila v preteklosti poglavitna naloga izkušene Zasavke.
Nika Barič ni Luka Dončić. Toda za našo izbrano vrsto je bila zelo pomembna. Slovenska igra je bila, zaradi ekstremno majhnega bazena košarkaric, rahlo specifična. Slovenija je bila v ženski košarki na evropskem nivoju konkurenčna le z zelo uigrano, borbeno ekipo. Večina reprezentantk je igrala za Cinkarno Celje pod vodstvom Grgića in tako so poznale njegov sistem, poznale navade in značilnosti soigralk. Vse skupaj pa je na parketu vodila Nika Barič, Grgićeva prijateljica in someščanka. Vedela je, kam mora katera igralka steči v določenem trenutku, komu dati žogo, na katero tekmico pritisniti v obrambi ...
Zakaj je morala Slovenija konkurenčno zasedbo graditi na omenjen način? Ker je v Sloveniji zgolj nekaj ducatov članskih košarkaric. Imamo eno državno ligo, v kateri je le osem ekip. Še nekaj članskih ženskih ekip, pet ali šest (odvisno od sezone), nastopa v mednarodni Extra ligi skromne kakovosti, skupaj s klubi iz slovenskega zamejstva. V Extra ligi te ekipe nastopajo, ker so bile zahteve KZS za nastopanje v državni ligi zanje previsoke. Torej od dobrega ducata ženskih klubov jih okrog 40 odstotkov ne igra pod okriljem KZS. In to že več let. A te težave nihče ne rešuje, nikogar to očitno niti pretirano ne zanima.
Za naše članske ekipe, z izjemo Cinkarne Celje, deloma Triglava in deloma Ilirije, nastopajo številne najstnice, nekatere so stare le 15 ali 16 let. V ligi praktično ni kakovostnih visokih igralk. Številni kolektivi trenirajo slabo, v določenih klubih košarkarice opravijo povprečno dva treninga tedensko.
In kaj lahko selektor stori s takšnim igralskim bazenom? Lahko dela tako, kot je delal Grgić. Zbere najboljše v enem klubu, jih uvede na reprezentančni nivo ter poskuša na specifičen način, s specifično organizatorko igre, mešati štrene najboljšim.
In štrene so bile premešane. Pred Grgićem Slovenija nikdar ni zaigrala na evropskem prvenstvu, z njim trikrat zapored. Vselej je dosegla vsaj eno zmago in se prebila v izločilne boje. Trikrat zapored so Grgićeve "rakete" izpadle v repasažu za četrtfinale, pod njegovo taktirko so vzele nekaj velikih "skalpov". In predvsem so igrale zrelo, pogumno, pametno.
Taktičen samomor
Georgios Dikaiulakos je bil, po besedah Nesterovića, pripeljan, da naredi korak naprej. Češ, Grgić je dosegel, kar je lahko. Za nadaljni preboj potrebujemo nekoga drugega. Dobro. Toda nisem prepričan, da je imel Dikaiulakos pravi vpogled v slovenski kader. Kajti če bi ga imel, bi dobro vedel, da Nike Barič ne more nadomestiti in bi z njo diplomatsko iskal skupni jezik. Če bi imel vpogled, bi vztrajal, da se naturalizira kakovostna visoka igralka. Če je bil nastop v četrtfinalu oziroma boj za medalje resen cilj, bi potrebovali najmanj to dvoje.
Dikaiulakos je bil v preteklosti razglašen za najboljšega trenerja ženske Evrolige. Očitno zna dobro delati z vrhunskimi ekipami, ki znajo uveljavijo svojo igralsko kakovost. Delo s kadrovsko podhranjeno zasedbo mu očitno ne gre tako dobro od rok.
Košarke nisem igral v klubu. Sem pa igral nek drug kolektivni šport in v svojem življenju videl na stotine, ali kar tisoče košarkarskih tekem. Vem, da včasih odloča trenutek. Ena odločitev, en met, ena osebna napaka. Kaj je Slovenija v taktičnem smislu počela v zaključku uvodne tekme z Veliko Britanijo, mi ni povsem jasno. Ob vodstvu Otočank za štiri točke, malce več kot pol minute do konca, naša izbrana vrsta napada nasprotnic ni prekinila z osebno napako. Britanke so pred tem zgrešile kopico prostih metov, kar bi naše morale izkoristiti. Po navodilih strokovnega štaba so Slovenke tako branile skoraj celoten 24-sekundni napad, na koncu pa storile nespameten prekršek in Britanke tako ali tako poslale na linijo prostih metov. Pravi športen samomor, taktična katastrofa. Na trenerskem in igralskem nivoju. Drznem si reči, da bi Grgić v enaki situaciji zahteval, da Slovenke takoj storijo osebno napako. Naj Britanke, ki so v zadnjih minutah proti košu vrgle kar nekaj "ciglov", spet zgrešijo vsaj en prosti met, pa bi Slovenija spet imela žogo in štiri ali pet točk zaostanka, do konca pa še skoraj pol minute. Dovolj za preobrat. Tako pa je ostalo zgolj nekaj sekund in preobrat je bil misija nemogoče.
Menjava Grgića, ki je velik del slovenske ekipe vodil od pionirskih ali kadetskih let, je bila storjena ob nepravem trenutku. Človek je več let vodil ekipo, jo poznal do obisti, jo zgledno usmerjal na treh evropskih prvenstvih, pred domačim pa so ga "odžagali". Letošnji EuroBasket bi moral biti vrhunec njegovega ciklusa. Z Niko Barič, ki bi pod njegovim vodstvom gotovo igrala, in solidnim centrom bi ciljal na medaljo. Če bi bil neuspešen, ga kasnejša menjava na selektorskem mestu najbrž ne bi bolela. Tako pa se bržkone čuti oropanega za lepo priložnost, da doseže še pred nekaj leti nedosegljiv uspeh.
Zakaj v Stožice?
Izbira ljubljanskih Stožic je bila prav tako neposrečena. V veliki dvorani se je na vseh treh tekmah skupno zbralo okrog 5.000 gledalcev, povprečno torej precej manj kot 2.000 na srečanje. In ob tem je bilo veliko vstopnic podarjenih. Obisk je bil katastrofalen, vzdušje komorno. O kakšnem "šestem igralcu", o katerem je pred prvenstvom govorila Eva Lisec, ni bilo ne duha, ne sluha. Težko bi rekli, da so imele Slovenke sploh kakršnokoli prednost v primerjavi s tekmicami. Za večino igralk bi bilo Celje precej bolj domače. Zlatorog je več kot dostojna dvorana, v kateri zaradi velikosti (beri: manjše kapacitete od Stožic) tudi 3.000 gledalcev lahko pričara lepo vzdušje in ustvari pritisk na sodnike in tekmice. Prazne stožiške tribune Britankam, Nemkam in Francozinjam niso povzročale prav nobenih težav.
Celje z okolico je, skupaj z Laškim in drugimi zdraviliškimi kapacitetami, tudi več kot primerno za nastanitev osmih košarkarskih ekip, ki so pripotovale v Slovenijo. In Celje je gotovo prestolnica slovenske ženske košarke in bi si že zaradi vložkov lokalnih podjetij v to športno panogo zaslužilo vsaj tekme predtekmovanja.
Predsednik KZS Matej Erjavec je takoj po tekmi Slovenk proti Franciji napovedal, da bo Dikaiulakos ostal slovenski selektor, dan kasneje pa še, da Nike Barič nismo pogrešali. Kakšne samorefleksije, obžalovanja odločitev ali priznanja napak ni bilo zaznati. Glede na podaljšanje mandata so na zvezi očitno prepričani, da so postopali prav. O kakšnem funkcionarskem odstopu niti sledu. Saj bo kmalu moško svetovno prvenstvo, jahali bomo na Dončićevi evforiji in vse bo spet lepo in prav ...
Že drugič letos
Naj podroben pogled na moški del slovenske košarke, ki ga s svojim udejstvovanjem rešuje prav Luka Dončić, tokrat izostane. Tudi tam je ogromno težav na klubskem nivoju. V Sloveniji nimamo močne moške košarkarske sredine v mestih kot so Koper, Maribor, Celje ... Naša najboljša ekipa, združena z najboljšo hrvaško ekipo zadnjih let, ne more konkurirati za zmago v regionalnem tekmovanju. Letos je bila Cedevita Olimpija celo daleč najslabše moštvo svoje skupine EuroCupa. Kako daleč je šele dostojno nastopanje v Evroligi ... Ostali slovenski kolektivi so "jojo" klubi, ki redno izpadajo in se spet prebijajo nazaj v elitno ligo ABA.
Poletni slovenski organizacijski fiasko je sledil zimskemu fiasku na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju, ko so pogoltni organizatorji, hotelirji ter ponudniki drugih nastanitev in storitev poskrbeli za prazne tribune. Morda se bo treba vprašati, komu zaupati vodenje takšnih projektov. Biti športni direktor enega moštva z maksimalno petnajstimi igralci pač ni enako vodenju kompleksnega logističnega projekta, kot je organizacija evropskega ali svetovnega prvenstva v prepoznavni športni panogi. Toda prepričan sem, da posipanja s pepelom ne bo. Psi bodo malce bolj potiho lajali, karavana pa bo šla ponosno naprej ...
dezurni@styria-media.si
Mogoče bi potrbovali trenerja iz Tonguzije !! Nima tuj trener kaj metat Slovenke iz Slovenske reprezentance , sam to enim …
Odličen komentar!!!
Seveda se bosta Erjavec in Nesterović, tako kot po neuspehu moške reprezentance na EP, spet za določen čas potuhnila. Ta …