Slovenska troskokašica Marija Šestak ima v dvorani s 15,08 m še vedno četrti izid vseh časov na svetu, na svetovnem prvenstvu v Dohi pa je pred drugim dnevom tekmovanj prejela bron za nastop v Osaki leta 2007. Tam je bila sprva peta, a sta bili kasneje zaradi dopinga kaznovani dve njeni tekmici.
"Škoda, da nisem bila na podelitvi medalj že pred 12 leti, to je bilo prvo, kar me je prešinilo na današnji razglasitvi, ko sem bila sama na zmagovalnem odru. Če bi dobila medaljo v Osaki, ko sem prvič tekmovala za Slovenijo, bi bila moja športna pot gotovo drugačna," je najprej povedala nekdanja šampionka.
Z dekliškim priimkom Martinović je tekmovala za Srbijo, po poroki z nekdanjim slovenskimtekačem Matijo Šestakom pa se je preselila v Slovenijo in zanjo dosegla svoje največje uspehe.
"Z bronom iz Osake bi bila pozneje v karieri bolj sproščena, ne bi lovila rezultatov. Imela bi že odličje s svetovnega prvenstva in bi bila gotovo drugače obravnavana tako v svetu kot v novi domovini. Težko je sicer reči, kako bi se odvijala moja kariera, ali bi bila res tudi boljša, a gotovo bi bila drugačna. Bila bi bolj samozavestna na naslednjih tekmah."
"Če primerjam obe podelitvi, tisto lani v Birminghamu in tokratno, je bila ta lepša. Lepše je dobiti medaljo na takem velikem stadionu kot v dvorani. Poleg tega sem tokrat dobila res pravo medaljo, repliko tistih, ki so jih podeljevali v Osaki. Lanska ni bila podobna tisti s tekmovanja, imela je le obeležje mednarodne zveze."
Osaka je bila najboljše slovensko atletsko svetovno prvenstvo, kar se dosežkov tiče, zdaj je še žlahtnejše. "Škoda, da odličja nisem dobila pred 12 leti, kot sem že rekla. A kaj hočem, tako je. Vesela sem, da sem kljub vsemu dobila medaljo. In to ne po pošti."
Poleg izgubljenega denarja, ki bi ji ga prinesel bron, tudi ni imela pristnih občutkov, ki jih doživijo športniki na zmagovalnem odru takoj po tekmi.
"Vsak športnik kakšnih 20 let dela za to, da doživi občutke, ko dobi kolajno, teh nekaj minut podelitve je vrednih dveh desetletij dela. Sama jih ne bom nikoli doživela, a je bolje, da sedaj odličje vendarle imam. Poleg tega pa verjetno danes v Dohi ne bi bila, tako pa bom imela priložnost še za spremljanje nastopov naših športnikov."
Zdaj 40-letna mamica dveh hčerk je zaposlena za pomoč strokovnemu delu na Atletski zvezi Slovenije in je tako skrbela za številne, tudi logistične podrobnosti nastopa, kot so prevozi in namestitve. V Doho je prišla šele dan pred podelitvijo, vendar je takoj poprijela za delo in pomagala reprezentanci, četudi ni formalno vodja ekipe, kot je bila na lanskem evropskem prvenstvu v Berlinu.