Anita Horvat je na svetovnem prvenstvu v atletiki v polfinalu na 800 m zasedla tretje mesto v zadnji skupini in se je z osebnim rekordom in skupno šestim časom 1:59,60 uvrstila v finale.

Finale na 800 m bo zadnji dan SP v noči na ponedeljek ob 3.35 po slovenskem času. S tem se je polovica desetčlanske slovenske ekipe uvrstila v zaključne boje, Kristjan Čeh pa je osvojil drugo zlato medaljo v zgodovini slovenske atletike na SP.

Robert Renner je v kvalifikacijah skoka s palico osmi dan prvenstva končal na 27. mestu s 5,50 m.

"To je moj največji uspeh kariere"

"Tekla sem pod dvema minutama, dosegla izid, ki me pelje v finale. Presrečna sem. Za to sem delal vse življenje in končno pokazala, kar znam in česa sem sposobna. To je moj največji uspeh kariere, finale SP, to se mi še ni zgodilo. V finalu sem bom borila in naredila vse, kot sem že v prvih dveh tekih," je bila presrečna Horvatova.

S trenerjem Tevžem Korentom sta imela pomemben načrt. "Da moram ostati spredaj, da nobene tekmice ne spustim naprej niti za stotinko. Na koncu sem upala, da bom vsaj eno izmed vodilnih dveh prehitela, v zadnjih 250 m sem dodajala, a je bilo vse skupaj prehitro."

Tekmo je začela na deveti progi in ni videla na začetku, kako se razvija tek. "Morala sem si izboriti notranji položaj, še v zavoju sem se z eno tekmico skoraj stepla, da sem prišla na prvo progo. Ko sem prišla v zavoj, sem pogledala na zaslon, kje so ostale. Nisem imela veliko časa, da ne bi izgubila ravnotežja. Zato na koncu nisem vedela, kaj se dogaja za mano."

Etiopijka Diribe Welteji (1:58,16) in Britanka Keely Hodgkinson (1:58,51) sta bili premočni na prvih dveh mestih v skupini, od obeh je bila v drugih dveh hitrejša le Athing Mu iz ZDA (1:58,12).

"Upala sem, da bo moj čas pod dvema minutama, in ko se je moj izid obarval zeleno, so zaradi uvrstitve v finale tekle solze."

Foto: Profimedia atletska steza

Horvatova je bila edina v slovenski ekipi, ki je nastopila v dveh disciplinah. Tretji dan SP je v prvem krogu tekla na 400 m. Na razdalji, na kateri je slovenska rekorderka, je izpadla s skupno 33. izidom 52,67 sekunde.

Na OI lani v Tokiu je v teku na 400 m zasedla 28. mesto. Prvič je nastopila na OI, na svetovnem prvenstvu pa že četrtič, prvič na 800 m, pred tem je na vseh tekmovanjih tekla na pol krajši razdalji, ki bo očitno kmalu povsem v ozadju.

Na dvoranskem SP v Birminghamu leta 2017 je osvojila, 24. mesto, na 38. mestu pa je bila najvišje na SP na prostem v Londonu 2017, le mesto nižje pa prav tako na SP na prostem v Dohi leta 2019. Na EP je bila v Berlinu leta 2018 14., na dvoranskem EP leto pozneje v Glasgowu pa 12.

"Iskal sem občutke, skoki so bili slabi"

V desetčlanski slovenski reprezentanci je kot zadnji tekmovanje v Eugenu začel Robert Renner. V kvalifikacijah je v drugem poskusu preskočil začetno višino 5,30 m. Na 5,50 m je bil uspešen tretjič.

Foto: Epa Robert Renner Nato je bila letvica na 5,65 m, pet cm pod slovenskim rekordom Rennerja. V prvem poskusu ni niti skočil, ampak je pod letvico pretekel tudi blazino za doskok. V drugi seriji je bilo podobno, le da se je ustavil že na blazini, v tretji pa je bilo tako kot prvič. V treh poskusih niti enkrat ni uspel opraviti skoka.

"Imel sem cel kup težav v zadnjem času, zadnja tekma je bila pred mesecem dni in nisem vedel, kaj pričakovati in na kaj se osredotočiti. Iz skoka v skok sem iskal občutke, skoki so bili slabi. Noga me boli že mesec dni, tu sem imel veliko terapij. Pred tem obdobjem sem zelo dobro skakal in imel serijo uspešnih tekem."

Za finale je bilo V treba skočiti 5,75 m, kar je pet centimetrov nad državnim rekordom.

"V prvih dveh skokih na 5,50 m sem le vbodel palico v korito in sem nekako nato izvlekel tretji skok. Na 5,65 m pa me je zmanjkalo, tudi veter je bil najslabši na vsej tekmi, čutil sem že bolečine v nogi, niti v enem skoku nisem imel pravega zaleta, v vsakem sem prišel drugače na odriv," je dodal slovenski rekorder.

Renner je 19. junija na balkanskem prvenstvu za zlato medaljo preskočil 5,61 m in drugič v manj kot tednu dni presegel 5,60 m. Že tedaj se je zastrupil s hrano, kot je kot še nekaj slovenskih atletov.

Drugič se je v dobrem tednu dni soočil s trebušnimi težavami še v začetku julija v alžirskem Oranu, kjer na sredozemskih igrah ni nastopil v finalu, imel pa je tudi težave z mečno mišico. V Eugenu je bil po prihodu na SP kar nekaj časa brez palic, ki so obtičale na letališču v Evropi.

Osemindvajsetletni Celjan je največji uspeh doslej dosegel na EP v Amsterdamu leta 2016, ko je osvojil bronasto medaljo s 5,50 metra, 22. avgusta 2015 pa je v Pekingu na SP, kjer je bil v finalu 13., postavil slovenski rekord s 5,70 m.

Leta 2011 je postal mladinski svetovni prvak in bil najboljši tudi na evropskem olimpijskem mladinskem festivalu. Štiri leta pozneje je v finalu dvoranskega EP v Pragi v finalu zasedel 15. mestom in bil zlat v Tallinnu na EP za mlajše člane.

Leta 2016, ko je osvojil evropski bron, je na OI v Riu de Janeiru zasedel 22. mesto. V naslednjih letih je imel precej težav, zamenjal je tudi trenerja. Pod taktirko nekdanjega slovenskega rekorderja Jureta Rovana je v tej in lanski sezoni napravil precejšen napredek, naslednji mesec ga čaka še EP.