Slovenski košarkarji so si pred evropskim prvenstvom za cilj zastavili uvrstitev med prvo šesterico, to pa bi jim prineslo tudi uvrstitev v dodatne kvalifikacije za OI. A cilja niso dosegli. V Litvi so bili vse prej kot prepričljivi že od prve tekme naprej. Vsem resnejšim tekmecem so Slovenci morali priznati premoč, zmage nad na papirju slabšimi nasprotniki pa nikakor ne morejo popraviti zelo bledega vtisa. Če smo povsem pošteni, smo si četrtfinale priigrali tudi zaradi tega, ker smo imeli kar ugoden žreb. Verjetno bi bilo precej težje, če bi v drugem delu tekmovanja igrali na primer s Srbijo, Turčijo, Francijo ali Nemčijo. V pravem času smo bili daleč od prave forme, kar nekaj odgovornosti pa bo moral za to prevzeti tudi selektor Božidar Maljković.

Ta je na tem EP pokazal bolj malo samokritičnosti. Po njegovih besedah naši košarkarji igrajo odličen sistem, a ga ne izvajajo dobro. Čeprav naj bi trenirali dobro. Očitno igramo sistem, v katerem ne pride nihče do izraza. Kje je Erazem Lorbek izpred dveh let, kje so ostali košarkarji, ki jim nihče ne more očitati premalo košarkarskega znanja? Od Slovencev sta tokrat pozitivno presenetila le Mirza Begić in Zoran Dragić. Kdo bi tudi razumel zaključek tekme z Grčijo, ko pol minute pred koncem dvoboja zaostajamo za štiri točke, košarkarji pa ne naredijo prekrška? Kako pojasniti, da selektor v četrtfinalu mirno sedi, Španci pa zadevajo trojko za trojko? Tudi šjor Boža izpred dvajsetih let ne bi tega le mirno opazoval. Takšne reči se preprosto ne smejo dogajati. Zakaj smo skoraj v vsako tekmo v prvem in drugem delu krenili z novo peterko? Zakaj smo se vedno prilagali drugim, namesto, da bi tekmeca z igro prisilili, da se prilagajajo slovenskemu načinu igranja.

Pozitivni reči sta bili tokrat le obramba in skok, dejavnika, ki ponavadi kažeta na željo po zmagi. A to tokrat ni bilo dovolj. Igralci so padli predvsem na psihološkem področju. Vsekakor je res, da selektor sam ne more zadevati odprtih metov. To priznavajo tudi slovenski košarkarji.

In kako naprej? Težko verjamem, da se bodo na KZS Maljkoviću, ki so ga ob predstavitvi poveličevali, zahvalili za sodelovanje. S tem bi priznali, da so storili napako, ko so se odločili za tujega strokovnjaka, ki je povrhu še najbolje plačani selektor v zgodovini slovenske izbrane vrste. A tokrat ni šlo. Morda je rešitev drug selektor, drugačen način igre. Slovenija zaradi slabih predstav v Litvi zdaj dve leti ne bo imela resnejšega tekmovanja, nato pa bo na sporedu že EP 2013 pri nas. Če smo bili pred dvema letoma na Poljskem blizu samega vrha, smo se zdaj vrnili nekaj korakov nazaj. Litva je bila v tem pogledu polomija za slovensko košarko. Nekaj je treba spremeniti.