Pred dnevi ste izrazili nezadovoljstvo nad prepočasnim pretokom žoge. Je bil tu poudarek pri delu v zadnjih dneh?
Da. Mi smo ekipa, ki je spoj mladih in starih igralcev. Ne le mladi – njim se to lahko oprosti –, ampak tudi starejši prihajajo v fazo živčnosti in izgubijo žogo, kar me moti. Izgubiti žogo je danes demonstracija neznanja. To je pomembna lastnost, če želite igrati na zmago, posebej na izenačenih tekmah. V preteklosti sem gledal slovenske tekme in prav zaradi slabih podaj je Slovenija v zadnjih minutah izgubljala srečanja. Ne želim, da se to dogaja, čeprav so bile v preteklosti slovenske ekipe izkušenejše. Ne morem pa oprostiti izkušenim Urošu Slokarju, Matjažu Smodišu, Erazmu Lorbku ali Jaki Lakoviču, da se jim to dogaja. To je bil naš največji problem. Denimo ko smo igrali z Litvo pred 10 tisoč ljudmi. V prvem polčasu smo imeli šest izgubljenih žog, nadzorovali smo rezultat, vendar na začetku tretje četrtine v dveh minutah izgubili sedem žog, Litva pa je povedla za deset. Česa takega si resna ekipa ne sme dovoliti.
To se dogaja povsod. Začrtal sem si, da bom vse mlade, ki sem jih spoznal na posebnih treningih, preizkusil tudi v reprezentanci. Kako se obnašajo, trenirajo, ali so skromni … Oni so tu, kandidati so. Že jutri lahko na primer pokličem Luko Lapornika … Jaki Blažiču sem, ko je zapuščal priprave na Ptuju in se mi je zahvaljeval, ker se je veliko naučil, dejal, naj bo pripravljen za vrnitev.
Veliko menjate začetno petorko.
Prve petorke ni zaradi novega sistema tekmovanja. Turnir traja tri tedne, kar je strahovito naporno. Ekipa mora biti vrhunsko vzdržljiva: tudi glede hrane, ki ne bo sijajna, medijev, mene … Najvzdržljivejša ekipa – ekipa pozitivnih banditov – bo vzela zlato na EP. Moramo biti preračunljivi, gre za 11 tekem. Če postavite ameriško formulo, fiksnih pet igralcev plus dva, to ne bo delovalo. Morda prva tri, štiri kola, nato ne več. Tako bo tudi na evropskem prvenstvu.
Odzvali ste se tudi na izjave Vladeta Divca. Imate še kaj dodati?
Imam. Odzval sem se, ker se to ni zgodilo prvič. Sem človek, ki probleme rešuje z diplomacijo in takšen odziv ni moj način. Ampak Divac je prestopil neko črto in napravil svoj znani izlet. Dodati moram še besedo "resen“, torej resničen prevarant in resničen lažnivec. Imam elaborat, ki opisuje njegov lik in delo. Midva sva dva nezdružljiva svetova. V enem živim jaz, v drugem on in ne bom vstopil v njegovega. On pa je prišel. Nič več ne bom dodal na to, ampak videli boste v prihodnosti. To bo zanimivo in zabavno.
Ali imajo vaša mnenjska razhajanja z Divcem torej zgodovino?
Da, ampak ne bodite nestrpni, razložil vam bom. Zdaj je vse odvisno od njega. Za svojo izjavo stojim. Nisem začel zgodbe, Divac jo je in naj jo tudi nadaljuje.
Javnost je morda presenetilo, da precej priložnosti dajete Luki Rupniku. S čim vas je navdušil?
Do tega je pripeljalo naše stanje. Jaka Lakovič je že malo starejši in ima težave s hrbtom. Po drugi strani je zelo pozitiven primer Gorana Dragića, ki je tu od prvega dneva priprav. Ni kot nekatere NBA-zvezde, ki jih še dandanes ni na pripravah določenih reprezentanc ali odpovedujejo v zadnjem hipu. Fant je tukaj od samega začetka priprav in tako naj bi se obnašal slovenski reprezentant. Goran Dragić je kataloški primer. Čeprav ima noge polne modric – kljub raznim ščitnikom. Njiju (Lakoviča in Dragića, op. a.) sem želel odpočiti in ponudil priložnost Luki Rupniku. Ta ima talent; talent podaje, razumevanja igre, tudi atraktivnosti. Nekoč, v zadnji minuti, ko smo imeli situacijo dva na enega in prednost dveh točk proti Hrvaški, je izgubil žogo. Stari rek pravi, da vstaneš malo moker, če si v postelji z otroki. Ampak pripravljen sem potrpeti. Vsakemu dobremu igralcu v Sloveniji bom dal priliko. Imate primer Zorana Dragića. Lani je prišel kot običajen "vojak“, reprezentant. Ampak s svojim delom, trudom, jurišanjem z zobmi na obroč si je izboril status stalnega reprezentanta. Brez njega ne moremo. Vrata so odprta vsem, Muriću, Rupniku … Fant, izvoli, odvisno je od tebe. Delaj, dvigaj uteži, okrepi se, da te ne bodo premetavali, ker si majhen in slaboten. Ampak Rupnik ima mnogo večji talent od ostalih igralcev, ki so bili tu.
Vas je kdo še posebej presenetil? Zoran Dragić je najboljši skakalec pripravljalnih tekem.
Zoranova diagnoza je zelo jasna. Če popravi met, je lahko igralec tudi z dometom NBA. Če ne, bo povprečen, to je jasno. Podobno Edo Murić. Krilni košarkar ne more igrati brez meta.
V kolikšni meri ste zapolnili položaj nizkega krila po poškodbi Boštjana Nachbarja?
Nismo ga, to je velik primanjkljaj. Hrvaška je izgubila Roka Ukića, ampak oni imajo Dontaya Drapera in Marka Popovića na tem položaju. Mi nimamo nikogar. Na ogrevanju v Litvi vidiš ogromne Litovce z mišicami in naše majhne košarkarje. Mi smo nizka ekipa, nimamo niti enega klasičnega krila. Gojimo igro s četverico nizkih igralcev, ki ne ustreza visokim ekipam. Obenem v obrambi pripravljamo nekaj stvari, da pokrijemo naše minuse.
Je takšno stanje za vas večji izziv?
Je, če šest igralcev ne pride, je zame izziv večji.
Tako je. Nihče ni tako oslabljen kot Slovenija. Srbija in Hrvaška skupaj nimata toliko odpovedi.
Z enim očesom spremljate konkurente?
Vse nadzorujemo, imamo izredno mrežo opazovalcev in dva sijajna pomočnika. Mislim, da je na njiju tudi prihodnost slovenske košarke.
Ste zadovoljni z organizacijo priprav?
Zelo. Bil sem v Realu, Barceloni, Tau Ceramici in Unicaji. Organizacija dela okrog reprezentance je na višji ravni kot v omenjenih klubih. Ne meni ne njim ni potrebna hvala, poleg tega redko hvalim, ampak vse je organizirano in planirano. Igralci to spoštujejo.
S katerimi stvarmi ste, kar zadeva ekipo, najbolj zadovoljni?
Odnos do dela je izreden od prvega dne. Mislil sem, da košarkarji ne bodo zdržali, ampak držijo intenzivnost dela in odnos. Nimam nikakršnih težav. Verjemite mi, da treningi niso niti malo lahki. Poleg tega sem vesel, da nimamo velikih poškodb.