Tim Gajser, tovarniški voznik Honde, je danes ponoči po slovenskem času na prizorišču Glen Helen v ZDA odpeljal finalno, osemnajsto dirko za svetovno prvenstvo. Na veliki finale se je odpravil kot vodilni dirkač razreda MX2 in upravičil svoj status. Postal je svetovni prvak in potrdil, da se v življenju trud slej ko prej poplača. Da pride tudi čas žetve, da pride čas bogate letine, da pride čas za sanje.  

Letošnja sezona je bila njegova druga v prvenstvu razreda MX2. Kljub mladosti pa Gajser ni dopustil, da bi mu pritisk prišel do živega. ''Vse pritiske in misli skušam čim bolj odmisliti, saj se v športu lahko zgodi čisto vse in do zadnjega ne veš, kako bo. V letošnji sezoni je bil cilj moje ekipe, kot tudi moj cilj, uvrstitev med prve tri voznike na svetu. Cilj daleč presežen! MX2 je 'prva liga' za motokrosiste do 23 let. Gre za najboljše voznike te starosti, kar jih je mati narava dala v tem trenutku!'' je povedal 19-letnik iz štajerske vasi Pečke.

Novopečeni maturant je letos poleti uspešno zaključil srednjo ekonomsko šolo v Slovenski Bistrici, čeprav je v času šolanja večkrat pomislil na to, da bi šolo obesil na klin. V nasprotno ga je prepričal njegov oče. ''V drugem letniku, ko sem začel dirkati v svetovnem prvenstvu v razredu MX2 in sem pogosto manjkal pri pouku, sem sam pri sebi že malo obupal nad šolo. Res je težko, ko si odsoten en mesec in ti manjka ogromno snovi, manjka ti razlaga, nič ne razumeš … A oče je bil strog in je vztrajal, da šolo moram dokončati. Da je to osnova in hkrati naložba za čas po športni karieri. Danes sem mu seveda hvaležen, da me je pravilno usmeril,'' je povedal Gajser.

''Zdaj, ko je šolanje zaključeno, mi je dosti lažje. Zdaj sem lahko povsem osredotočen na motokros, več je seveda tudi prostega časa. Končno se lahko kakovostno spočijem in se povsem posvetim treningom. Ko sem še hodil v šolo, sem se seveda skušal kar se da dobro skoncentrirati – ko sem treniral, sem treniral, ko sem se učil, sem se učil. A vseeno je bil tudi takrat, ko sem bil na treningu, nekje v podzavesti prisoten tisti občutek: 'Joj, jutri pišemo, moram se učiti, kdaj …'. Zdaj tega ni več! Ko pridem s treninga, se lahko v miru spočijem in je vse skupaj dosti lažje.''

Usklajevanje šolskih obveznosti s profesionalnim športom, ki zahteva ogromno treninga, je bilo vse prej kot enostavno. ''Eno uro sem treniral na sobnem kolesu, se stuširal in šel v šolo. Po pouku sem imel pol ure počitka, nato sem šel zopet na trening in zvečer je sledil čas za učenje … Če,'' je dodal v smehu. Ker je imel tako zelo zapolnjen urnik, ni bilo veliko prostega časa. Enkrat na mesec, enkrat na dva meseca se je našel čas za kakšno igro nogometa s prijatelji, za obisk kina.

''Naš razred je bil športni razred in ker smo vedeli, kaj je šport in kaj zahteva, smo se zelo dobro razumeli. Vsem je bilo jasno, kaj vse je potrebno, da kot športnik uspeš. V prvem letniku, ko sem postal evropski prvak, so mi sošolke spekle torto in skupaj z razredničarko, ki mi je 'odstopila' uro pouka, smo proslavili moj uspeh. Zares lepo.''

Motokros način življenja

Gajser je odraščal v družini, ki diha za motokros, kar je ena od skrivnosti njegovega uspeha. ''Seveda se spominjam začetkov. Oče je imel svoje podjetje, delal je z bagrom in vse, kar je zaslužil, je dal za motokros, da sva lahko potovala na dirke. Vozil sem star motor, eno oz. največ dve opremi sem imel na voljo za celo sezono. Bilo je kar težko …. Medtem ko so nekateri vozniki imeli že pri majhnih kategorijah, 65 ccm, na dirkah s seboj svojo ekipo - mehanike, pomočnike, sva midva z očetom na dirko prišla sama, s starim motorjem, zmagala in šla domov.''

Na motor ga je pri dveh letih in pol posadil oče Bogo, tudi zagrizen motokrosist. ''Resnično dano mi je, da imam očeta, ki dobesedno živi motokros. Prvi me je dal na motor in od takrat dalje je name prenesel vse svoje znanje. Vse se je moral naučiti sam; na začetku so se vsi delali norca iz njegovega stila vožnje, ampak je vztrajal in garal. In kot rečeno: vse kar se je naučil, je prenesel name, za kar sem mu zelo hvaležen in on to ve.''

Podpora družine je bila ključnega pomena. ''Za vsakega športnika je pomembno, da ima ob sebi ljudi, ki mu veliko pomenijo, ki jim lahko 100 % zaupa, ljudi, ki mu stojijo ob strani tudi takrat, ko mu ne gre najbolje. V športu ne more biti vedno sonce, pridejo tudi oblaki, toča in jaz za svojo družino vem, da so vedno z mano! In jaz z njimi. Dihamo vsi za enega, eden za vse. Naše sanje so bile, da bi lahko cela družina dejansko živela od motokrosa in zdaj so se nam sanje uresničile.''

V mlajših letih se je preizkusil v številnih športnih panogih, kar mu je pomagalo pri razvoju različnih delov telesa. ''Treniral sem judo, smučanje in nogomet. V 2. razredu sem bil državni prvak v judu v kategoriji do 27 kg, na tekmi za državno prvenstvo sem v Super G-ju osvojil 16. mesto, z bratom sva igrala nogomet v drugi slovenski ligi … Očetova taktika je bila, da je v obdobju, ko rasteš in se šele razvijaš, dobro prakticirati različne športe in tako krepiti različne dele telesa. Ker pač kot otrok ne moreš iti na fitnes in dvigovati uteži. Tako sem pri judu delal za moč, pri nogometu na kondiciji, smučanje pa mi je prav prišlo pozimi, ko ni bilo motokrosa.''

Trening v nesporedni bližini svojega doma prilagaja zahtevam dirk, pri čemer mu pomaga predvsem oče. ''Ta proga je vrhunska. Z očetom jo stalno spreminjava. Oče pozna proge, na katerih imam dirke, ve, kakšni so skoki, kakšne so ritem sekcije in potem domačo progo pripravi tako, da je trening na njej čim bolj optimalen.'' Kaj pa Tim in upravljanje bagra? ''Ko sem bil mlajši, nikoli nisem imel želje, da bi delal z bagrom. Zdaj, ko imamo majhen bager, ki je kot robot, pa me je delo z njim začelo zanimati. In se učim. Sicer nimam še pravega občutka, nekaj pa vseeno že naredim.''

Po Evropi z desetmetrskim avtodomom

Na evropskih dirkah ga spremlja celotna družina; poleg očeta Bogomirja še mama Vesna, brat Nejc ter sestrici Alja in Neja. ''Letos poleti smo dobili nov avtodom. S prejšnjim smo imeli pozimi prometno nesrečo, ta zdaj pa je pravi luksuz. Dolg je deset metrov, v njem je osem ležišč, od tega tri francoske postelje. Jaz imam seveda svoj prostor in v njem vse potrebno udobje in intimo pred dirko. Imam tudi televizijo, xBox … To je kot hiša na kolesih.''
Foto: Profimedia tim gajser motokros Ko ima tekme izven Evrope, z njim z letalom potujeta oče Bogo in brat Nejc. ''Nejc je 'faca'. Zelo dobro se razumeva, odlično se poznava, znava nasmejati drug drugega in res mi veliko pomeni, da je na tekmah ob meni. Pomaga mi, pripravi mi vso potrebno opremo, jaz se samo oblečem, nič mi ni treba skrbeti, kaj je, kje je … Zares odlično delujeva skupaj.''

Hodnina ekipa ves čas na uslugo

O tem, kakšne so kvalitete in potencial slovenskega motokrosista, priča število ljudi, ki na dirkah skrbi za brezhibno pripravo njegovega motorja. ''En mehanik je zadolžen za pranje in pripravo motorja. Šef mehanikov je tisti, ki je zadolžen za specifične tehnične posege; razdira motor, menja sklopko … Potem sta na vsaki tekmi v ekipi prisotna dva Japonca iz tovarne Honda, ki prilagajata nastavitve motocikla glede na podnebje, vlago, temperaturo … Dva človeka sta v ekipi zadolžena samo za vzmetenje na mojem motociklu. Na dirki je vedno prisoten tudi šef za motokros iz Honde, prav tako Japonec. Potem je na vsaki dirki seveda tudi šef moje ekipe Giacomo Gariboldi. In seveda, tam je tudi osebje, ki skrbi, da je v prostorih naše ekipe na dirki vse čisto, da je na voljo hrana, da je vse pripravljeno za goste … Poleg vseh, ki sem jih naštel, pa na Japonskem samo za moj motocikel skrbi osem inženirjev, ki razvijajo motor, iščejo izboljšave … In kar razvijejo, običajno testiram enkrat mesečno,'' je sklenil Gajser.