Kakšni so vaši spomini na obdobje sredi 90. let, ko ste dve leti vodili izbrano vrsto?
Začetek se mi je posebej vtisnil v spomin, saj se je tedaj Slovenija osamosvojila. Najprej sem bil pomočnik selektorju Tonetu Tislju. Takratni reprezentanti so imeli posebni odnos do državnega grba. Mislim, da je to v današnjih časih neponovljivo. Šlo je za posebno čast in pripadnost, pozneje pa je to zbledelo, ker so na vrsto prišle materialne stvari. Igralci so začeli dobivati denar, ki ga seveda ni bilo nikoli dovolj na voljo, zato so se začeli boji za čim boljši status reprezentantov. Naboj pa je v poznejših letih zbledel.

Reprezentanco ste kot selektor vodili na dveh velikih tekmovanjih.
SP 1995 na Islandiji je bilo veliko razočaranje za vse. V skupini bi morali premagati Kubo, ki smo jo vsi imeli za avtsajderja. Njenih igralcev nismo poznali, na tistem prvenstvu pa so nas pohodili. Šele pozneje smo spoznali pravo moč Kubancev, ko je večina prišla v Evropo in igrala v vrhunskih klubih. Kasneje je ta reprezentanca premagala tudi Celje P. L., ki je bilo veliko boljše kot slovenska reprezentanca. Nismo torej šli v drugi krog in stanje je bilo zelo neprijetno.



Sledile so kvalifikacije za EP 1996 v Španiji.
Tedaj se je na EP lahko uvrstilo le 12 reprezentanc, zato je bilo na prvenstvo priti kar težko. Doma smo morali premagati Hrvaško, kar nam je uspelo. Imeli smo zelo močno skupino in na koncu pristali kot zadnji, šesti. Na koncu smo v boju za 11. mesto premagali Dansko, ki se je tedaj začela uveljavljati v svetovnem rokometu.

Kdo so bili nosilci igre v tistem obdobju?
To so bili Roman Pungartnik, Uroš Šerbec, Jani Likavec, Gregor Cvijič, Tomaž Tomšič, Tomaž Jeršič … To je bila reprezentanca iz slovenske lige. Pravi stik z Evropo so imeli le Celjani, ostali klubi so ta stik dobili kasneje, kar se je poznalo pri napredku.



Bi, če pogledate nazaj, z današnje perspektive kaj storili drugače?Gotovo bi. Današnji rokomet je drugačen. Poleg tega smo tedaj delovali v skromnih razmerah. Celotna rokometna sfera je bila navajena na manjši obseg denarja. Časa je bilo na voljo izjemno malo, igralci so po klubih trenirali manj kot danes. Takšna prvenstva so bila tedaj zelo naporno, tako da smo zelo težko zdržali do konca.

V drugem obdobju pa ste sedeli na klopi slovenske reprezentance v letih 2008 in 2009. Na EP 2008 na Norveškem ste dosegli 10. mesto.
Gotovo smo na EP na Norveškem pokazali boljši vtis, kot je 10. mesto. Pred omenjenim prvenstvom sem nepričakovano prišel na selektorsko mesto, saj so na zvezi zamenjali Kasima Kamenico. Ves čas je bilo čutiti neki pritisk medijev, ki so name gledali z nesimpatijo. Nismo imeli nobene podpore slovenskih medijev pred odhodom na EP in nismo uspeli priti v pravo formo. Na EP smo imeli tudi dokaj težko skupino, v kateri sta bili kasneje najboljši ekipi Danska in Hrvaška ter Češka in mi. Za uvrstitev naprej smo morali premagati Češko, kar nam je uspelo. Če nam ne bi, bi me verjetno domači mediji in okolje zmleli. Pozneje smo imeli še zelo težko tekmo proti Črni gori, ki je v predtekmovanju izločila Ruse. Tudi to smo morali zmagati. Nato je prišla tekma s Poljaki, na kateri se nam je zalomilo. Računali smo, da jo bomo ustavili z obrambo 5-1, a se nam ni izšlo. Na tekmi s Hrvaško smo delovali zelo dobro, nato pa kot da bi se ustrašili zmage. Zaradi lastnih napak smo izgubili. V drugem delu smo najprej premagali Črnogorce, ki so bili nekakšen hit prvenstva. Nato je prišla tekma z Norveško, ki smo jo odigrali vrhunsko. Norveška je namreč iz skupine prišla kot prva. Premagala je tako Dansko kot Hrvaško. Nato smo dobili priložnost, da bi se z zmago nad Danci uvrstili v polfinale, vendar smo bili za korak prekratki in napredovali sta Danska in Hrvaška. Mi pa smo na tem prvenstvu osvojili le 10. mesto, kar je za tri zmage in tri poraze gotovo preslaba uvrstitev.

Te kvalifikacije s Slovaki bodo moja rana in rana igralcev. Neverjetno je, kako na obeh tekmah igralci niso pokazali tistega, kar so sposobni. Kot da so bili energetsko izpraznjeni … Posebej prvo tekmo v Celju bi morali odigrati kvalitetneje.

Miro Požun

Vam je žal, da ste sprejeli selektorsko mesto?
Ne, to sem storil, ker so name vplivali slovenski trenerji, da je to v dobro našega rokometa. Zaradi tega sem sprejel mesto. Pozneje je bilo vse v redu, na začetku pa ni bilo najbolj prijetno.

Dotakniti se morava tudi verjetno ene največjih ran v vaši trenerski karieri – zamujene priložnosti za nastop na SP na Hrvaškem.
Te kvalifikacije s Slovaki bodo moja rana in rana igralcev. Neverjetno je, kako na obeh tekmah igralci niso pokazali tistega, kar so sposobni. Kot da so bili energetsko izpraznjeni … Posebej prvo tekmo v Celju bi morali odigrati kvalitetneje. Tudi v drugi tekmi na Slovaškem smo imeli pozitiven rezultat, ampak zadnjih šest minut nismo dosegli zadetka. Slovaški vratar Richard Štochl je obranil vse, kar je bilo mogoče in še več. Tedaj sem ponudil odstop, ampak so na mojo stran stopili tudi igralci in složno dejali, da krivda ni bila moja. Imel sem tudi podporo predsedstva in delo nadaljeval. Reprezentanco sem pustil tako, kot sem jo dobil - z uvrstitvijo na EP.

Kaj napovedujete varovancem Noke Serdarušića v Avstriji?
Želim jim, da bi dosegli čim več. Skupina je izredno nehvaležna, naporna. Poleg znanja bo za napredovanje potrebne tudi nekaj športne sreče. Cilj mora biti vedno malce višje, kot si sposoben. Po drugi strani moramo biti Slovenci strpni, saj je znano, da zelo radi seciramo selektorja in reprezentanco. Če nam slučajno ne bo uspelo – naše tekmice imajo trenutno večji ugled kot mi -, moramo delati naprej in iskati novo priložnost.