"Edino, kar vem, je, da bi se, če bi ostal, zagotovo uvrstili na evropsko prvenstvo in bi se zdaj ukvarjali z izborom kraja za priprave in z izborom baze v Ukrajini, ne pa, da čakamo, kdo nas bo izbral za pripravljalno tekmo. Ko sem februarja 2009 prevzel vodenje NZS, nam nihče ni dajal niti najmanjše možnosti za uvrstitev na svetovno prvenstvo, pa smo se uvrstili. Zakaj? Zato, ker smo vsi – igralci, strokovno vodstvo reprezentance in jaz kot predsednik –, verjeli v ta uspeh. Imeli smo željo, hrabrost, odlične igralce in na koncu še srečo, ko je padla Rusija. Ko sem zapustil NZS, smo bili 15. na svetu in trdno drugi v skupini. Tega mesta ne bi smeli izgubiti. V kvalifikacijah pa bi Irsko premagali brez večjih težav," je v pogovoru za Sportal dejal nekdanji predsednik Nogometne zveze Slovenije Ivan Simič: "Med vsemi tistimi, ki so bili v ekipi na svetovnem prvenstvu, sem ob zadnjih neuspehih manjkal le jaz. Ne rečem, da sem edini zaslužen za uvrstitev na svetovno prvenstvo, kajti največ zaslug gre igralcem in strokovnemu vodstvu, toda vedel sem, kaj potrebujejo, da bomo uspešni. Dobro poznam psihologijo igralcev. Včasih je treba za uspeh tudi kaj žrtvovati."

O Čeferinu vse najboljše

Sicer pa davčni strokovnjak, ki meni, da je prav, da je Samir Handanović reprezentančni kapetan in da je Slaviša Stojanović odličen trener, ostro zanika, da bi bili slabši rezultati pogojeni s prihodom novega predsednika NZS: "Aleksander je prišel v nogomet, ne da bi poznal zakonitosti zakulisnih dogajanj. Te poznamo le tisti, ki smo že desetletja v nogometu. Za vsakogar vemo, kakšen je, kakšne so njegove sposobnosti in seveda želje. Nekaterim je dovolj brezplačno kosilo, drugemu VIP-vstopnica, tretjemu pa želena funkcija. Predvsem je zanimiva podpredsedniška funkcija. Aleksander ni mogel vplivati na te zadeve, saj potrebuješ čas, da spoznaš nogometne funkcionarje in te zadeve dojameš. Menim, da so krivi tisti, ki so okoli njega, saj mu očitno niso znali ustrezno svetovati. Z Aleksandrom se poznava že vrsto let in o njem lahko povem vse najboljše."

Foto: Gregor Katič Matjaž Kek in Ivan Simič bosta v Londonu promovirala Slovenijo. (Foto: Žurnal24)

"Kek si je pripisoval prevelike zasluge"

Zato pa davčni strokovnjak nima najboljšega mnenja o bivšem selektorju Matjažu Keku. "O njem lahko povem le to, da je zdaj v Savdski Arabiji pokazal, koliko zna. Tam ni zdržal niti dva meseca. Končno bo moral priznati, da je svoje največje uspehe dosegel v času, ko sem bil predsednik NZS. To je razvidno tudi iz statistike. Poleg tega v Savdski Arabiji ni imel svojega pomočnika Mirana Miklaviča in preostalih članov ekipe razen Martina Magistra. Nogomet je kolektivni šport in v njem zmaguje le kolektiv. Kek si je, pa tudi mediji ste to počeli, pripisoval preveliko vlogo v uspehu članske reprezentance. Zasluge gredo vsem, predvsem pa igralcem," je nadaljeval Simič za zgoraj omenjeni vir in pojasnil še, kdaj se je med njim in Kekom začel razkol: "Takrat, ko je po uvrstitvi na svetovno začel pripravljati teren, da bi za morebitne neuspehe na svetovnem prvenstvu bili krivi odnosi med igralci in mano kot predsednikom NZS. To je nenehno ponavljal na tiskovnih konferencah. V bistvu ni dojel, da je bil moj konflikt z igralci tista dodatna motivacija za odlične igre na svetovnem prvenstvu. Konflikt je kralj uspeha."

"Tisti dan sem pretekel več kot Novaković na tekmi"

Mimo zloglasnega spora z reprezentanti seveda ni šlo: "Začelo se je zaradi denarja, saj so, čeprav sem jim dal 3,4 milijona, to je več, kot bi jim dal kdorkoli drugi, želeli še tisti drobiž v znesku 192.000 evrov. Na koncu pa izgubili 3,5 do 4,0 milijona, kolikor bi dobili še za uvrstitve na evropsko prvenstvo 2012. Celotna zadeva je svoj vrhunec dosegla po tekmi s Katarjem, ko me je Koren označil za človeka brez obraza, Novaković pa za tistega, ki sedi na častni tribuni, ko oni garajo na igrišču, čeprav sem tisti dan pretekel deset kilometrov, kar je več, kot je on pretekel na tekmi s Katarjem. Ne vem, kaj naj o takšnih ljudeh, ki sem jim nudil vse, kar so potrebovali, oni pa so mi vrnili na tak način, povem. Nato je sledil moj prvi odstop." Vseeno Simič ničesar ne bi spreminjal, če bi imel možnost ravnati še enkrat: "Moja napaka je, da sem igralcem nudil vse, kar so si želeli, in še več. Čeprav je bila moja edina napaka, da sem igralcem dal preveč, bi spet ravnal popolnoma enako, vključno z mojim odstopom. Najslajše je odstopiti na vrhu. V te igralce sem verjel in vedel sem, da če bo uspeh, bo tudi denar, in je prav, da ga dobijo, saj ga je bilo za vse dovolj. Toda šli so čez mejo dobrega okusa."