Bivši nogometaš Dinama iz Kijeva, Milana in Chelseaja je ob predstavi knjige Moje življenje, moj nogomet, ki jo je o njem napisal Alessandro Alciato, spregovoril tudi o temni plati svojega življenja.

V intervjuju za Corriere Della Sera je tako za najpomembnejši čas v svoji mladosti označil tregedijo v jederski elektrarni Černobil. "Upam, da ne bom nikogar presenetil, da se mi je zdelo moje življenje pred jedersko nesrečo povsem normalno. Zabaval sem se z igranjem nogometa, obiskoval sem akademijo kijevskega Dinama, vse je bilo povsem v redu. Nato je eksplodiral reaktor številka 4 in vse so nas odpeljali," se je spominjal Ševčenko.

"Po nas so prišli avtobusi iz Sovjetske zveze in nas odpeljali več kot 1.500 kilometrov stran od naših domov. Avtobusi so prišli in odpeljali vse otroke med šestim in 15. letom starosti. Spominjam se, da se mi je moje življenje takrat zdelo kot v filmu. Še vedno se slabo počutim, ko razmišljam o tem. Življenje v Sovjetski zvezi zame ni bilo slabo, bilo je veliko šol in dostopnih športov, je pa bila seveda država zaprta."

Med svojim izseljenstvom je Ševčenko živel s številnimi prijatelji, ki so z njim prišli iz Kijeva, a večino njih je kasneje doletela žalostna usoda: "Vsi so umrli. Ne od sevanja, ampak od alkohola, drog in problemov z orožjem. Luknje v zidu Sovjetske zveze so bile večje in večje, svet je vedel, da propadamo. Moji prijatelji, tako kot vsi drugi, niso verjeli, da jim prihodnost prinaša kaj lepega. Enostavno so se med potjo izgubili. Mene so rešili moji starši in ljubezen do nogometa," je dejal nekdanji nogometni as.