Nogometaši AC Torina so bili po drugi svetovni vojni ponos Italije. Osvojili so štiri prvenstva zaporedoma, odigrali 93 tekem brez poraza na domačem stadionu, zgodba pa se je končala v letalski nesreči, ko so 4. maja 1949 blizu doma umrli skoraj vsi igralci.
Nogometaši so se na omenjeni dan pred zdaj natančno sedmimi desetletji vračali s prijateljske tekme proti Benfici v Lizboni in Il Grande Torino je na Portugalskem dosegel le še eno zmago več. Česa drugega nihče niti ni pričakoval. Nepričakovano pa se je zgodilo ob vrnitvi. Fiatovo letalo tipa G-212 se je v gosti megli in oblakih nad Piemontom znašlo v težavah.
Letalo se je ob pristajanju zaletelo v hrib Superga v neposredni bližini mesta, pri tem je v slabi vidljivosti oplazilo tudi zvonik cerkve na vrhu in se ob 17.05 razletelo. Umrli so vsi potniki in s tem se je končala tudi prevlada ekipe v italijanski ligi, ki bi se po mnenju številnih na Apeninskem polotoku nadaljevala vsaj še nekaj let.
"Bili smo kot bratje," se je pred slabimi 15 leti v pogovoru za časnik USA Today soigralcev spomnil Sauro Toma, ki zaradi poškodbe kolena ni letel z ekipo, in dodal: "Vsega se spominjam, kot bi se zgodilo včeraj." Tudi sam je po nesreči pohitel h gori, da bi pomagal, če bi se pomagati dalo, a ga vodilni v klubu niso pustili na kraj nesreče. Enostavno so mu želeli preprečiti, da bi videl posmrtne ostanke svojih soigralcev.
Moštvo, ki se ga je zaradi bika v grbu prijel tudi vzdevek Il Toro, je v trenutku prenehalo obstajati in cela država je bila zaradi tragične nesreče šokirana. "Tudi sam se dobro spominjam tega dneva. Mislim, da se vsi fantje in moški spominjamo, kaj smo počeli tisti dan, ko nas je presenetila ta novica," se je pred desetletjem tragedije spomnil dolgoletni novinar časnika Gazzetta dello Sport Rino Tommasi.
Na stadionu Filadelfia, ki je vse do 60. let gostil tekme Torina, je ekipa pred tem ostala nepremagana na 93 domačih tekmah kar šest let. Pogosto so nasprotniki prav na tem stadionu, ki so ga imenovali tudi Campo Torino, dobili pravo lekcijo iz nogometa in odšli domov z visokim porazom. Štirikrat zaporedoma so se domači navijači veselili tudi scudetta, zmage v italijanskem prvenstvu. Zaporednih naslovov je bilo pravzaprav pet, a z dveletnim premorom zaradi druge svetovne vojne, ko so šli boji tudi čez Italijo.
O kakovosti ekipe velja dodati, da je Torino samo v sezoni 1947/48 tekmecem zabil 125 golov in večji del ekipe je bil tudi ogrodje italijanske reprezentance. Na posameznih tekmah Squadre Azzurre je v prvi postavi srečanja začenjalo tudi po deset igralcev tega moštva.
Uspehi pa so bili prepotrebni tudi za državljane same, ki jim je klub v težkih povojnih letih vlival novo samozavest. Kapetan Valentino Mazzola in soigralci so bili nacionalni junaki in mestni nogometni vladarji. Juventus je bil takrat nepomemben lokalni tekmec, ki pa je leto po nesreči poskrbel, da je prvenstvo tudi v sezoni po tragediji ostalo v prestolnici Piemonta. Dandanes je vloga klubov zamenjana, saj je Juventus nesporno klub številka ena na italijanskem škornju.
Nogometni klub Torino se po nesreči ni nikoli več vrnil na pota stare slave, pa čeprav je bil leta 1976 še enkrat prvak. Zgodba o ekipi pa je po nesreči prerasla v mit. Tudi zaradi dogodkov neposredno po nesreči. Predsednik italijanske nogometne zveze je klub razglasil za prvaka že štiri kroge pred koncem, saj ga tekmeci niso mogli več ujeti, in to kar ob vznožju Superge. Žalne slovesnosti in pogrebnega sprevoda za 18 nogometašev, dva trenerja, člana uprave kluba in maserja ter tri novinarje, ki so bili z nogometaši na Portugalskem, pa se je udeležilo kar pol milijona ljudi.
Prvo prvenstveno tekmo po nesreči je Torino nato odigral z mladinsko ekipo. Iz spoštovanja do umrlih je s svojo mladinsko ekipo nastopil tudi tekmec, obračun pa je vnovič potekal na razprodanem stadionu pred 30.000 navijači.