Tri tekme na domačem ledu v manj kot enem tednu, kakršen je razpored zmajev v teh uvodnih januarskih dneh, bi verjetno v kakšnih drugačnih okoliščinah pomenile priložnost za hokejske užitke ljubljanskih navijačev. Toda obubožano moštvo izpod Rožnika že dolgo ni več konkurenčno in zmožno ponuditi presežkov na ledu, najzvestejši privrženci, ki se jih v Tivoliju še zbere kakšnih 300 ali 400, pa so tokrat upali vsaj, da bodo zeleno-beli končali kar 15 tekem dolg niz porazov.

Blizu prekinitvi tega so bili že na zadnji tekmi s Fehervarjem, ko so izgubili po podaljšku, tokrat pa je bil na sporedu obračun z dna med zadnjo in predzadnjo ekipo, pa čeprav je že Dornbirn pred Olimpijo za več kot 20 točk.

Domači so tokrat igrali s še precej bolj oslabljeno zasedbo kot ponavadi, saj v postavi, v ljubljanskem taboru so pojasnili, da zaradi bolezni in poškodb, ni bilo deseterice članov prve ekipe, tudi ne prvega vratarja Jeffa Frazeeja. V klubu so sicer na vodstvo tekmovanja naslovili prošnjo za preložitev tekme, ki pa ji niso ustregli in priložnost so tako morali dobiti mladi domači igralci. Med vratnici pa je stopil Tilen Spreitzer.

Potem ko so se Ljubljančani v prvi tretjini dvakrat ubranili številčne prednosti, gostje so imeli dve minuti na ledu tudi dva hokejista več, pa so prejeli gol nekaj sekund po vrnitvi obeh kaznovanih na led.

Vsaj borbenosti precej pomlajenim domačim ni bilo mogoče očitati, toda spet so bili preveč neučinkoviti. Če bi v obdobju prvih petih minut nadaljevanja izkoristili kakšno od štirih ali petih lepih priložnosti pred Florianom Hardyjem, Chris Langkow je zadel tudi okvir gola, bi morda lahko poskrbeli za preobrat.

Tako pa so prek Žige Pešuta sicer izenačili v 33. minuti, pa potem tudi hitro dobili drugi gol in pred koncem tretjine še enega, ki je praktično že odločil tekmo. Čeprav je nato Gilbert Gabor še znižal v zadnji tretjini, pa domači pravih možnosti za uspeh niso imeli in tako doživeli že 16. poraz v nizu, zadnja zmaga ima datum 27. november.