Blaž Bolcar
Oglas, v katerem nastopa Sara Isaković, je sporen s pravnega vidika. Sara obiskuje in tekmuje za univerzo Berkeley v Združenih državah Amerike pod okriljem NCAA (National Collegiate Athletic Association – Nacionalna študentska športna organizacija), ki je zapisana strogemu amaterizmu. Pravila NCAA pa povsem jasno prepovedujejo pojavljanje športnikov v oglasih oziroma v kakršnih koli sponzorskih, promocijskih akcijah (z izjemo humanitarnih). V finalni izbor nagrade Sporto se je tako uvrstil oglas, ki krši predpise. In to je zelo sporno. Bojim se, da to vsem, ki se ukvarjajo s športnim poslom, sporoča, da se pravil ni treba držati.
Glede na to, da pri dogodku Sporto sodeluje tudi Olimpijski komite Slovenije (OKS), ali bi moral ukrepati?
Kakšne pravne podlage za ukrepanje Olimpijski komite Slovenije nima. Sara ima z OKS podpisano pogodbo o imenovanju za kandidata za nastop na OI v Londonu 2012. Prepričan sem, da Sarina razmerja do univerze, lige niso predmet urejanja te pogodbe. Lahko pa bi rekli, da bi OKS moral imeti neko moralno dolžnost Saro posvariti pred dejanji, ki ji lahko škodijo.
Ne vem, to morate vprašati njih, prav bi bilo zagotovo. Ni pa to njihova dolžnost.
Kaj se Sari zaradi kršenja pravil lahko zgodi?
Sankcija za kršitev predpisov NCAA je izključitev iz tekmovanja in v nekaterih primerih tudi odvzem štipendije. Če bi se Sari zgodilo kaj podobnega, to gotovo ne bi vplivalo pozitivno na njeno športno pripravljenost. Posledično pa tudi Slovenija izgublja svoj plavalni biser. Na izbor finalistov pa naj OKS ne bi imel nobenega vpliva, saj nenazadnje na tekmovanje tudi samo prijavlja svoje projekte. Ko oziroma če športnik dokaže, da je z aktivnostmi, ki jih pravila prepovedujejo, prenehal, se lahko zopet udeleži tekmovanj.
Pravite, da Sara sploh ne bi smela imeti sponzorjev in pokroviteljev, ker to prepovedujejo pravila NCAA.
Sara je po mojem prepričanju šolski primer študentke, ki nastopa v NCAA in hkrati nemoteno oziroma neprekinjeno nastopa v raznih promocijskih akcijah svojih sponzorjev, tako tiskanih kot televizijskih. Česar ne bi smela. Prav tako Saro v Sloveniji zastopa marketinška agencija, kar je tudi proti pravilom NCAA. To me čudi predvsem zato, ker Sara ni prva slovenska plavalka, kaj šele športnica, ki se je odločila za študij v ZDA.
Zakaj Američani ne ukrepajo?
Ker ne vedo, kaj se dogaja v Sloveniji. Druge razlage ni. Dovolj bi bilo, da se najde nekdo in jih o tem obvesti ter priloži dokaze. Kdorkoli. Ne morem verjeti, da je kaj takšnega sploh mogoče. Vsi, ki se ukvarjamo s športom kot poslom, vemo, da je to prepovedano.
Se vam ne zdi, da ne ukrepajo morda zato, ker si zelo stroga pravila razlagajo bolj ohlapno tudi sami?
Ne verjamem. Sodna praksa na tem področju je izredno dobro razvita in lukenj praktično ni. Pravila so tako striktna, da jasno opredeljujejo, denimo, celo višino morebitne pomoči za prehrano. Ta lahko znaša ravno toliko, da si študent lahko plača vse obroke v mesecu. In niti dolarja več. Res je, da so ta pravila malce neživljenjska, posebno v primeru vrhunskih športnikov, vendar veljajo za vse enako in tako je že nekaj desetletij.
Ampak Sara je že bila poleti na zagovoru pri vodstvu univerze in plavalne zveze zaradi oglaševanja. Zakaj po vašem mnenju še vedno krši pravila?
Zanimivo. Pred kratkim sem se pogovarjal s kolegi iz ZDA in moram povedati, da so bili presenečeni. Zastopajo športnike, ki se morajo zagovarjati za bistveno manjše kršitve. Kako je zaslišanje potekalo in kaj je bil predmet zaslišanja, ne vem in zato tega ne morem komentirati. Najverjetneje pa se je ekipa, ki skrbi za Saro, zanašala na to, da nihče v Sloveniji teh pravil ne pozna in predvsem na to, da univerza in NCAA Sare ne bosta preverjala.
Tehnično je to res. Vendar pa je ob sklenitvi sponzorske pogodbe bilo jasno povedano, da bo Zavarovalnica Triglav denar nakazala klubu, ki pa bo porabljen izključno za Sarine priprave. V zameno pa bo Zavarovalnica Triglav v oglaševalske namene uporabljala Saro. Naredili so tehnični bypass, ki pa v resnici nič ne pomeni. Pravila namreč prepovedujejo kakršnokoli oglaševanje in ne le tisto, za katero dobiš plačano. Še zlasti v tem primeru, ko so vpleteni že ob podpisu pogodbe javno povedali, kako bodo poskušali zaobiti pravila. Dejstvo je, da gre za sponzorsko pogodbo, ki je tipična odplačna pogodba. Sponzor nameni določeno vsoto denarja, medtem ko ga mora sponzoriranec oglaševati. To Sara počne prek TV-oglasov, kakor tudi na reprezentančni opravi, na kateri ima poleg sponzorjev reprezentance tudi svoje osebne sponzorje. Zadeva je torej povsem očitna.
Poznate še kakšen primer, podoben primeru Sare Isaković?
Kot skrajni lahko navedem primer nemškega košarkarja, ki je izgubil amaterski status za določeno obdobje, ker je, pred vpisom na univerzo v sklopu NCAA, v Nemčiji igral za srednješolsko ekipo (šolnino si je plačal sam), v kateri so ostali člani ekipe imeli sklenjene profesionalne pogodbe. Svojega amaterskega statusa ni torej ogrozil z lastnim ravnanjem, ampak z ravnanjem svojih soigralcev, ker so bili profesionalci. Ne glede na dejstvo, da je takšen sistem okorel in da je NCAA sama po sebi daleč od amaterizma (samo košarkarski final 4 prinese NCAA letno približno 600 milijonov dolarjev), so pravila tista, ki jih je treba spoštovati. Da amaterizem velja le za študente in nikakor za univerze, jasno kaže primer, ko je sin slovitega košarkarja NBA Michaela Jordana na eni od tekem nosil superge blagovne znamke Air Jordan (Nike) in je Adidas, uradni opremljevalec univerzitetne ekipe, odpovedal pogodbo univerzi (od pogodbe z Adidasom igralci niso imeli nikakršne finančne koristi).
Slabo. Zaščiteni so toliko, kolikor želijo biti. Najprej se morajo zavedati svojih pravic in jih tudi uveljavljati. Šele nato se bo njihov status v vseh ozirih poboljšal. Žal pa je preveč športnikov še zmeraj močno odvisnih od svojih panožnih zvez. In v tem odnosu ekonomske neenakosti je enostavno nemogoče uveljavljati svoje pravice.
Kdo bi moral biti v prvi vrsti odgovoren za njihovo zaščito, razen njih samih?
Za zaščito športnikov naj bi v prvi vrsti poskrbele nacionalne oziroma mednarodne panožne zveze, ki imajo avtonomijo na področju sprejemanja pravil. Ta avtonomija se konča pri kršitvah pravnega reda države oziroma prava EU. Tudi v Sloveniji.
Je tak primer denimo omejevanje števila tujcev v športnih ekipah, kot na primer v košarki?
Tako je, KZS sicer dovoljuje registracijo neomejenega števila tujih igralcev, vendar ima pravico nastopa na tekmi 1. SKL le pet tujcev. V 1.B SKL pa imajo tujci pravico nastopa le v bojih za napredovanje v 1. SKL. Takšna ureditev je v popolnem nasprotju s pravili o prostem pretoku delovne sile po pravu EU (vse od primera Bosman dalje). Prav tako je registracijski pravilnik KZS diskriminatoren do žensk, saj predpisuje višje število domačih igralk v ekipi na tekmi za ženske kot moške (7 za moške, 9 za ženske). Na nek način takšno ureditev lahko razumem, saj naj bi zagotavljala razvoj domačih igralcev. Dejstvo je, da je ne glede na dober namen KZS takšna ureditev protipravna. In le vprašanje časa je, kdaj jo bo kdo uspešno izpodbijal na sodišču.
Če se športniki ne zavedajo svojih pravic, to pomeni, da imajo slabe agente, pravno neizobražene. Zakaj je tako?
Težko bi sploh govorili o agentih. Bolj o nekih kvazi agentih, posrednikih. Tudi na tem področju prednjači nogomet, kjer je FIFA že zdavnaj začela z urejanjem tega področja. Košarka je področje agentstva uredila, žal, samo na mednarodni ravni. Tako v Sloveniji pri prestopih med klubi lahko posreduje kdorkoli. Ponavadi gre za ljudi, ki iščejo dodaten vir zaslužka in nimajo pravih znanj in kompetenc za celovito svetovanje svojim varovancem. Podpisujejo se na primer "agentske" pogodbe celo za obdobje sedmih let. Še zelo mladi igralci podpisujejo večletne pogodbe, po katerih jim pripada minimalno plačilo. Ali pa imajo te pogodbe klavzulo, da lahko klub kadarkoli prekine pogodbo, če igralec "ne zadovolji interesov kluba" – to pa je tako raztegljiv pojem oziroma argument, da ga skorajda ni mogoče ovreči. Za ureditev tega področja je treba izobraževanje agentov, podeljevanje in obnavljanje licenc in javen ter transparenten pregled nad delom agentov. Vse to ni velik problem, če le obstaja interes. In tega za zdaj očitno še ni.
Podpirate slovensko organizacijo EP v košarki?
Popolnoma, če za projektom stoji dober poslovni načrt.
Blaž Bolcar
Po mojem mnenju sta na prvem mestu sistemska ureditev problematike z navijači in sprejetje ustreznih predpisov s področja ambush marketinga oziroma marketinga iz zasede. Prvo je povsem jasno, saj takšno ureditev v slovenskem športu potrebujemo ne glede na to ali organiziramo EP ali SP. Ureditev marketinga iz zasede pa je nujna za zagotovitev prave ekskluzivnosti sponzorjem, ki bodo EP podprli. Gre za predpise, ki v določenem času pred in med EP omejujejo oglaševalske akcije sponzorjevih konkurentov.
Katere domnevno sporne prakse še poznamo v Sloveniji?
Zagotovo je to konflikt interesov. Nazadnje se je to zgodilo z odstopom predsednika NZS, ko je "v. d." predsednika postal predsednik NK Domžale. Samo po sebi to še ni sporno, ni pa zaželeno, ker meče senco dvoma na vse njegove odločitve. Še hujše razmere so v rokometu, ko je predsednik RZS Franjo Bobinac hkrati tudi predsednik RK Gorenje. Kako naj Celjani in Koprčani, kot največji konkurenti Velenjčanov, sprejemajo odločitve zveze kot nevtralne? Temu bi se bilo treba izogniti.
Kako razvita sta športni marketing in športno pravo v Sloveniji in kaj vpliva na njun razvoj?
Športni marketing v Sloveniji še ni povsem uveljavljen in prepoznaven kot posebna gospodarska panoga. Skupaj s športnim pravom sta neločljivo povezana. Drugače ne gre. Zato ima konferenca Sporto še toliko večjo težo in poslanstvo, zato si organizatorji ne bi smeli privoščiti spodrsljaja, da pravno sporni primer Sare Isaković navajajo kot dobro prakso v športnem marketingu.
"Sara Isaković igra nevarno igro"
Blaž Bolcar, specializant športnega prava, opozarja na nepravilnosti v slovenskem vrhunskem športu: "Oglas, v katerem nastopa Sara Isaković, je sporen s pravnega vidika."
Sara je po mojem prepričanju šolski primer študentke, ki nastopa v NCAA in hkrati nemoteno oziroma neprekinjeno nastopa v raznih promocijskih akcijah svojih sponzorjev, tako tiskanih kot televizijskih. Česar ne bi smela.
Še hujše razmere so v rokometu, ko je predsednik RZS Franjo Bobinac hkrati tudi predsednik RK Gorenje. Kako naj Celjani in Koprčani, kot največji konkurenti Velenjčanov, sprejemajo odločitve zveze kot nevtralne? Temu bi se bilo treba izogniti.