Sergej, v Kölnu lovite že svoj peti naslov evropskega prvaka. Laskava številka, ni kaj.
Lepo je razmišljati, da imam že štiri naslove evropskega prvaka, vendar se od tega ne da živeti. Zelo si želim osvojiti peto lovoriko. Čehovskih medvedov, s katerimi se bomo pomerili v polfinalu, ne bi podcenjeval. Gre za osnovo ruske reprezentance, ki že vrsto let igra skupaj. Ruse dobro poznam, saj imajo v reprezentanci podobne akcije že precej let. Na poti do zaključnega turnirja so izločili favorizirani Montpellier. Za finale moramo dati od sebe več kot 100 %.

Število lovorik, ki ste jih osvojili v karieri, se bliža tridesetici. Kakšne cilje ste si zastavili za prihodnja leta?
Svojih lovorik ne štejem. Gotovo imam ambicije, da jih bo še več. Res je, da z reprezentanco nisem dosegel takšne ravni kot v klubih. Razmišljam, da bi se vrnil domov, v prihodnosti si želim igrati v Belorusiji. Tam igra moj brat in veliko prijateljev. Hkrati se zavedam, da nam bo zelo težko uspelo osvojiti kako lovoriko.

Foto: Žurnal24 null Kako je z vašim igranjem za Belorusijo, za katero si znova želite nastopiti? Pred kratkim ste dejali, da EHF zahteva, da bi morali igrati v Belorusiji, če želite pravico nastopa.
Gre za pravilo, ki si ga je mogoče razlagati na dva načina. Obstaja precej igralcev, ki igrajo za reprezentance držav, kjer niso nastopali. Upam, da bodo to pravilo spremenili ali mi dovolili nastop za Belorusijo. Glede dovoljenja sem poslal tudi pismo na špansko rokometno zvezo, vendar še nisem dobil odgovora.

Za vrnitev v slovensko izbrano vrsto torej ni nobenih možnosti?
Slovenija bo zame vedno drugi dom. Lepi spomini mi ostajajo v glavi, niso v banki ali trezorju, da bi mi jih lahko kdo ukradel. Za zdaj nočem razmišljati o tem, da bi se mi v zvezi z igranjem za Belorusijo kaj zalomilo, tako da o igranju za Slovenijo ne morem nič reči.

Pogrešate Uroša Zormana in Aleša Pajoviča –  prijatelja, s katerima ste skupaj zapustili Ciudad Real?
Seveda, vendar ohranjamo veliko stikov. S Pajovičem sva se šalila, da sem z njim preživel več časa kot s svojo ženo. Za Celjane sem vesel zaradi lovorike. To, da so se vrnili kakovostni igralci, je dobro za ves slovenski rokomet. Liga je dobila na kvaliteti.

Se lahko še kdaj vrnete v Celje Pivovarno Laško?
Če bi se to zgodilo, bi bil zelo vesel in ponosen.

Kam najraje švignete v Sloveniji?
Na vseh koncih imam precej prijateljev: v Velenju, Celju, Ljubljani. Navdušuje me to, da je Slovenija tako majhna in lahko potuješ po vsej državi. Rad imam to državo. Poleti me ne bo, ker je žena tik pred porodom. Prvič, odkar sem v Španiji, ne bomo mogli nikamor. Upam, da bom pozimi prišel z naslovom evropskega prvaka. Morebitni naslov bom posvetil hčerki.

 Nekoč ste v Minsk iz Celja odbrzeli kar z avtom.
(smeh) Zdaj nisem več v takšni kondiciji ...Enkrat sem šel z avtom, ko sem še igral za belorusko reprezentanco. Bilo je zelo naporno, zato sem moral narediti veliko postankov. Zame še zdaj 1500 kilometrov, kolikor je med Celjem in Minskom, ni velika razdalja.