Kaja Juvan, šestnajstletna odličnjakinja bežigrajske gimnazije, ki uspešno krmari med šolskimi in športnimi obveznosti, je vzhajajoča zvezda svetovnega tenisa, ki je s strani Teniške zveze Slovenije (TZS) nedavno prejela nagrado na najboljšo mlado igralko v državi.
Juvanova se je v Slovenijo vrnila po zmagi na prestižnem turnirju Orange Bowl onkraj Atlantika, kjer je v finalu s 6:1, 6:4 premagala prvo mladinko sveta Anastazijo Potapovo. Svoje občutke in misli je strnila v pogovoru za Zurnal24.si.
Orange Bowlu pravijo tudi 'sveti gral' mladinskega tenisa. Kaj turnir predstavlja vam in drugim tekmovalkam, ki so vam letos morale priznati premoč?
Turnir je zelo cenjen. Mogoče med mlajšimi generacijami še nekoliko bolj. Gre za enega redkih turnirjev, kjer nastopajo tudi kategorije od 12 do 16 let. Turnir mi zelo veliko pomeni. Zasedba je bila močna, zato sem zelo ponosna nase, zavedam pa se, da niso igrale čisto vse najboljše. Sem pa že videla tudi mladinski Wimbledon, Avstralijo in ZDA.
Torej je konkurenca na mladinskih Grand Slamih še večja kot na Orange Bowlu?
Delno ja. Na Orange Bowlu je bila udeležba zelo podobna kot na OP ZDA. Manjkala je morda le katera Američanka. Sem pa v žrebu naletela ravno na najboljše igralke, tako da sem zelo ponosna na svoj dosežek.
Zmage prinašajo veselje, prepoznavnost, medijsko pozornost. Kaj pa porazi, kako se soočate z neuspehom?
Porazi nikoli niso lahki. Trudim se, da bi na vse gledala objektivno. Razlogov za poraz ne pripisujem drugim in ne iščem izgovorov.
S trenerjem se potemtakem ne prepirata, da vam je morda svetoval napačno taktiko?
Ne, ne. Nikoli.
Kaj pa lopar, kdaj vržeš svojo 'sulico', ste kakšnega že zlomili?
Vržem ga občasno, ampak redko. Še nikoli nisem polomila loparja. Pazim na to. Nisem tako temperamentna, da bi razbijala in ob vsaki točki pokazala vsa svoja čustva. Če se preveč zapletem v jezne reakcije, to ne pomeni nič dobrega zame.
Katera lastnost je po vašem mnenju nujno potrebna za uspeh v tenisu?
Osebno verjamem, da je vse v glavi. Ko igraš vse več, hitro ugotoviš, kako pomemben je mentalni del igre. Če sem v svoji najboljši coni, potem lahko premagam vsakogar. Imam vsa orožja. Učim se in neprestano razvijam, zato ni veliko stvari, ki bi me lahko ustavile.
Pravite, da lahko premagate vsakogar, kar je nedvomno pravilen pristop ...
... čisto vseh verjetno ne (smeh).
Kaj pa osebna pričakovanja, so izdelana in visoka ali se prepustite trenutku?
Na turnirjih nimam velikih pričakovanj, ker se mi to nikoli ni izšlo. Pri življenjskih ciljih pa imam kar visoka pričakovanja. Sem oseba, ki stvari ne more delati na pol, drugače sem pod prevelikim stresom. V življenju si želim določene stvari in naredila bom vse, da bom prišla do tega cilja.
Orange Bowl so osvajala tudi nekatera zveneča imena iz sveta tenisa. Ali vas njihov kasnejši uspeh v članski konkurenci navdaja z optimizmom, da lahko tudi sami posežete po vrhu?
Zagotovo verjamem, da se je možno prebiti na vrh. Caroline Wozniacki (zmagovalka Orange Bowla 2005, op. a.), recimo, je bila zares dobra igralka. Še bolj všeč so mi zmagovalci pri fantih, saj sta turnir osvojila na primer Roger Federer in Andy Roddick. To so velika imena. Lepo je videti, da sem po eni strani že blizu.
Orange Bowl so osvajale tudi nekatere Slovenke, kot so Mima Jaušovec (1973), Barbara Mulej (1991) in Tina Pisnik (1997), a z izjemo Mime, ki je kot edina Slovenka osvojila Grand Slam, visokih pričakovanj kasneje niso upravičile?
Kar zadeva Slovenke, se mi zdi, da so se 'sesule' v glavi. V Sloveniji velja splošno pravilo, da nam ne more uspeti, ker smo premajhni, ker nimamo pogojev ... Upam, da bom ljudem dokazala, da je mogoče in bodo spustili zidove, ki so jih zgradili okoli sebe. Obenem pa morajo ljudje razumeti, da je tenis težak šport, da na igro vpliva ogromno okoliščin. Treba je upoštevati podlage, podnebje žoge. Okoliščin je veliko.
Glede na teniško infrastrukturo v državi je logično, da največ igrate na peščeni podlagi. Pesek nagrajuje potrpežljivo igro z veliko rotacije in dobro obrambo. Kakšen je vaš najljubši stil igre?
Znam igrati različne stile. Če mi uspeva z napadom, mi je napad nedvomno ljubši od obrambe. Prvič, zahteva manj energije, in drugič, predstavlja boljšo taktiko do zmage. Včasih pa je potrebno igrati tudi obramno. Z nekaterimi igralkami ne moreš igrati na običajen način. Če hočeš zmagati, se moraš prilagoditi. Treba je igrati tako napadalno kot obrambno. V našem klubu gojimo čim bolj raznovrstno igro. Skrajšane žogice, slice, ...
... kar je na pesku bistvenega pomena?
Na pesku je to odlično. Mislim, da imam prav zaradi tega tako dobre osnove, ker lahko veliko treniram. Na betonu še nimam toliko nadzora, ker je vse nekoliko hitreje, zato zelo spoštujem dekle, s katero sem igrala v finalu (Anastasija Potapova, op. a), saj ima rezultate na vseh podlagah. Letos smo igrale na pesku in je prišla do finala. Zmagala je Wimbledon, ki se igra na travi, povsem drugačni podlagi. Tudi na betonu je osvajala turnirje.
Kateri turnir bi v nadaljevanju svoje kariere najraje osvojili?
Mogoče Wimbledon. Trava je specifična podlaga. Po mojem mnenju so Wimbledon osvajali res dobri igralci. Seveda tudi Roland Garros, ker je na pesku, menim pa, da se je dobro dokazati tudi na drugih podlagah.
Zlata kolajna na olimpijskih igrah ali grand slam?
Grand slam. Olimpijske igre bi mi bile v veliko čast. Rada igram za Slovenijo. Imam čustva do svoje države. Vedno, kadar imam možnost, govorim o Sloveniji. Na turnirjih me večkrat označijo, da prihajam s Slovaške. To se je zgodilo na štirih tekmah. Vedno sem jih popravila in poudarila, da sem iz Slovenije. Če so me spraševali, iz katere države prihajam, sem vedno kaj povedala o njej.
Vzornika v tradicionalnem pomenu besede nimate, vemo pa, da imate radi Rogerja Federerja. Kaj pa dekleta?
Všeč mi je Garbine Muguruza. Ne bi rekla, da me je prepričal stil igre, ker nisem videla dekleta, ki bi gojila podoben stil kot jaz. Muguruza je prototip deklet, ki so visoka in tako kot na primer Marija Šarapova lahko razvijajo svoj stil igre. Nočem se ujeti v stil, ki bi me omejeval. Upam, da bom šla v svojo smer. Res pa je, da pri takšni igri pride do več napak. Če igraš samo dolge in močne žoge, se tega navadiš in si na tekmi zanesljiv, raznovrstne igre pa nikoli ne moreš povsem natrenirati.
Muguruza je znana po tem, da na WTA Touru nima prijateljic. Izjavila je celo, da se dekleta med seboj sovražijo. Kakšni so odnosi v mladinski konkurenci?
Na turnirjih Mednarodne teniške zveze (ITF) se punce družijo med seboj. Jaz sem bila na začetku bolj zadržana. Preveč sem imela strahospoštovanja in si nisem upala niti pristopiti. Zdaj smo se veliko pogovarjale in nimam več nobenega strahu. Postale smo prijateljice. Veliko mi jih je tudi čestitalo in vse več jih imam priložnost spoznati. Verjamem pa, da je na Touru vse bolj zadržano, saj ima vsaka svojo ekipo.
Prav ekipa, nekakšen zaprt krog ljudi, ki daje občutek varnosti, je bistvenega pomena za uspešno kariero?
Da. Če tega ni, potem ne moreš postati najboljši. Takoj ko te v glavi nekaj zmoti, se ne moreš osredotočiti na tenis. Če igram na turnirju, kjer je neprijetno vzdušje, bom zelo težko zmagala. Ko gre nekaj narobe, začneš razmišljati o drugi stvareh. Dokler se počutim varno, je vse v redu.
Pereča tema v tenisu so denarne nagrade, in sicer izenačitev moških z ženskami. Kakšen je vaš pogled na to temo?
Mislim, da bi denarne nagrade morale biti enake. Zdaj smo vendarle v sodobnem svetu. Ženske nimamo drugačnih pogojev kot moški. Res je, da nismo tako močne. Fantje na splošno igrajo močneje in bolje, zato je ljudem to bolj všeč, a tudi ženski tenis postaja vse bolj priljubljen. Včasih ga sploh ni bilo, tako da se razvija.