DeAnthony Langston je bil ob Ericu Cooperju prvi ameriški košarkar, ki je v zgodovini oblekel dres ljubljanske Olimpije. Američan je navdušen nad Slovenijo, sam pravi, da se bo kmalu peselil na južno stran Alp, že pred dvobojem z Madžarsko pa je bil kopici navijačev, slovenskih in drugih, na voljo za fotografijo, krajši klepet. Med tekmo je poiskal skupino Slovencev, sedel blizu njih in vidno užival v sproščenem pogovoru.
Ko smo ga tudi sami 'pocukali' za rokav, je bil takoj pripravljen na krajši intervju. Ko se je kasneje pridružil še fotograf, je Langston iz torbe celo potegnil zastavo in poziral z njo.
Kako se spominjate časov, ko ste prišli v Ljubljano in oblekli dres Olimpije?
Poslušajte, tisti čas je zame nekaj posebnega. Košarka je bila odlična, ljudje so bili izjemni. Daso (Anton Šercer - 'Daso', prvi profesionalni fizioterapevt v Sloveniji, v Olimpiji je deloval skoraj trideset let; op.p.), Zmago Sagadin je bil odličen trener, Slavko Kotnik, Dušan Hauptman, Peter Vilfan, Boris Gorenc, Jaka Daneu... Res sem se počutil odlično. To je bilo neverjetno obdobje zame. Pred Olimpijo sem bil v Franciji in na Portugalskem, na univerzi sem diplomiral leta 1988. Pred Ljubljano sem torej na tujem že igral štiri leta.
Kako to, da zdaj tu v Kölnu spremljate nastope Slovenije?
Nico Harrison (generalni manager NBA ekipe Dallas Mavericks; op.p.) je moj zelo dober prijatelj. Pred petimi meseci sem obiskal Ljubljano in si ogledal tekmo, bil sem navdušen. Vprašal sem Nica in Billa Duffyja (agent Gorana Dragića, Luke Dončića, Nikole Vučevića...; op.p), če nameravata na Eurobasket in sta mi potrdila. Dejal sem ok. Vedel sem, da bom tu srečal tudi Vilfana, Sašo Dončića... Srečaš ljudi, ki jih že dolgo časa nisi videl. Dolgo me ni bilo v Sloveniji, a zame je bil to poseben čas. Imam resnično lepe spomine in uživam, ko se toliko ljudi spomni name. Pravzaprav sem se že odločil, da se bom preselil v Ljubljano. V Los Angelesu sem se že upokojil.
Želite živeti v Ljubljani?
To ni več vprašanje. Brez dvoma.
Ste še naprej vključeni v košarko?
Da, vodim enega izmed programov za Nike v Los Angelesu.
Ste na ta način spoznali Nica Harrisona?
Potem ko sem zapustil Ljubljano, sem odšel na Japonsko, kjer sem nato odigral pet, šest sezon. In v mojem tretjem letu je na Japonskem zaigral tudi Nico. Tam sem ga spoznal. Zame je postal mlajši brat. Ko je kasneje postal zelo uspešna oseba pri podjetju Nike, mi je podelil enega od programov. S tem sem se nato ukvarjal okoli 20 let.
Selitev iz Slovenije na Japonsko. To je morala biti precejšnja sprememba?
V Ljubljani smo pri Zmagu trenirali trikrat na dan, na Japonskem sem treniral trikrat na teden. Kar pa se tiče denarja... V Sloveniji je bilo tako (z roko je naredil gib kakšnih 30 cm od tal; op.p.), na Japonskem pa tako (do zamaha je prišlo več kot meter višje; op. p.). V Ljubljano sem prišel s psom, ime mu je bilo Yoyo. Živel sem na Ruski ulici 7, povsem blizu dvorane Tivoli. Otroci iz okolice so prihajali po mojega psa, ga 'pobrali' in se igrali z njim. Imel sem res dober odnos z vsemi.
DeAnthony Langston je izjemna oseba, s Cooperjem sta bila prva Američana pri Olimpiji. Slednji je bil branilec, Langston pa je igral bližje košu, na položajih štiri in pet. Od vseh ameriških igralcev, ki so kdajkoli oblekli dres ljubljanskega kluba, je bil DeAnthony eden najboljših karakterjev. Vklopi se lahko v vsako družbo. Šele spoznali ga boste, pa se boste čez nekaj minut z njim pogovarjali kot prijatelj
Pri Olimpiji je zaslužil okoli 70 tisočakov, tako visoke so bile takrat pogodbe, nato je na Japonskem zaslužil trikrat več, tam okoli 200 tisočakov in to za precej manj dela. Povlekel je pametno potezo (smeh).
Peter Vilfan
Če se vrnemo k slovenski reprezentanci. Kakšno je vaše mnenje o njej?
Luka je seveda moj najljubši igralec lige NBA. Že zaradi mojih vezi s Slovenijo. Spremljal sem vse, ki so prišli v ligo, Marka Milića, Raša Nesterovića, Gorana Dragića... Ko sem videl te fante, sem prav čutil nek ponos. Ko sem jaz prišel v sezoni 1992/93, je bila pred tem v državi vojna. Bilo me je kar malce strah. Eric Cooper je bil v Ljubljani že kakšna dva tedna prej, poklical sem ga ter ga vprašal, če je vse v redu. Odgovoril je, da je popolnoma varno. Potem sem se pozanimal o takrat jugoslovanski košarki in kulturi, ki je povezana z njo. Kako je s košarko na Hrvaškem, v Črni gori, v Srbiji in Sloveniji. Opazil sem, da je obstajala določena razlika. V naslednjih letih sem vseskozi navijal, da bi Slovenija premostila ta razmak do Srbije in Hrvaške. Veste, takrat sem igral proti Toniju Kukoču in ostalim izjemnim košarkarjem. Slovenijo sem si želel ogledati na olimpijskih igrah v Tokiu, a mi je načrte pokvarila epidemija koronavirusa. Po porazu za točko proti Franciji sem vedel, da Sloveniji ne bo uspelo osvojiti brona. A če bi se prebila v finale, sem verjal, da bil lahko premagala ZDA.
Resnično?
Res. Vi tukaj razumete nekaj, kar nihče v Ameriki ne, če niso res veliki poznavalci košarke. Da je z Luko Dončićem vse mogoče, ker je tako dober, ob tem igra na položaju organizatorja igre in naredi boljše tudi soigralce. On lahko kontrolira celoten potek igre. Drugače je pri Nikoli Jokiću in Giannisu Antetokounmpu, ki še sodita med tri največje zvezdnike na tem turnirju. Zame je vse zelo zanimivo, ker sem bil prisoten od začetka, ko se je Slovenija ločila od Jugoslavije. Vseskozi sem spremljal in spremljal košarkarsko rast Slovenije.
Torej dogajanja v Sloveniji niste nikoli izpustili izpred oči?
Nikoli. Povedal sem vam, da sem Slovenijo obiskal pred nekaj meseci. Spominjam se, da je bil v Ljubljani Dairy Queen, zdaj je blizu McDonalds (smeh). Vedno sem ohranjal stike z doganjem v Sloveniji, na primer tudi preko Duffyja, ki je Goranov zastopnik. Pred kratkim sva se slišala s Kotnikom, včeraj zvečer sem se družil z Vilfanom in Sašo Dončićem. Ko sem doma, težko Američanom pojasnim, kako sijajna je Slovenija. Pravijo mi, da naj utihnem. 'Shut up! Shut up (utihni; op.p.)!' so mi govorili. Zdaj je Luka naredil veliko reklamo Sloveniji. Že pred dvema, tremi leti sem zatrjeval, da Luka sodi med peterico najboljših v ligi NBA. To je moje mnenje. Je poseben talent, vidim ga kot kombinacijo Larryja Birda in Steva Nasha.
In zdaj sledi selitev v Ljubljano?
Vedno mi je nekaj manjkalo. Zdaj bom pri vas naredil nekaj zelo lepega, delam na nečem zelo velikem. Slovenija bo resnično vesela tega projekta.
V povezavi s podjetjem Nike?
Ne smem reči. A bo veliko. Ena največjih stvari v Sloveniji. Za košarko.