V Zagorju ob Savi je v ponedeljek okrog 1000 navijačev pričakalo junaka kraljevske 17. etape Toura. Primož Roglič je ob vzponu na mitski Galibier, najvišjo točko letošnje dirke, deklasiral konkurenco, slediti mu ni mogel niti sloviti Alberto Contador.
Rogličeva zgodba je v kolesarskem svetu, pa tudi širše, nekaj posebnega. Še leta 2012 je bil smučarski skakalec, strahovit padec v Planici pa je spremenil njegovo športno pot. Preusmeril se je v kolesarstvo, začel v duatlonu, že kmalu pa kot amater pokazal svojo moč na Maratonu Alpe, kjer je na enem od vzponov ugnal celo Tadeja Valjavca.
Priložnost so mu ponudili pri ekipi Adria Mobil in na prvi resni dirki je ponovno utrpel hud padec, nato pa začel nizati dosežke, s katerimi je nase opozoril bogatejša moštva.
S prestopom v nizozemski LottoNL-Jumbo je dobil priložnost za dodaten razvoj in na lanskem Giru je z etapno zmago in še enim drugim mestom povzročil evforijo na sončni strani Alp. Letos je storil še korak naprej, pri tem pa se Zasavec ne misli ustaviti.
To je bil vaš drugi nastop na tritedenski preizkušnji. Kako bi primerjali Giro in Tour?
Tour je Tour. To je borba od štarta do cilja. Ni enega metra počitka, pogovorov, iskanja zbranosti. To je čisto dirkanje, vsak kilometer. Celoten čas gre 'na polno'. V tem je Tour drugačen od drugih etapnih dirk.
Kaj ste razmišljali ob vožnji na vrh Galibierja? Kakšen je občutek, ko se zaveš, da ti ne more slediti Alberto Contador? Ste ob spustu pomislili na padce Thomasa, Porta, Majke?
Takrat sem bil v nekem transu. Na vsak način sem želel prvi priti na Galibier, v glavi sem imel le to. Zagotovo pa sem dobil kakšnih deset odstotkov dodatne moči, ko sem videl, da mi Contador ne more slediti. Vsi vemo, kakšno kariero ima za seboj in kakšne napade je že delal na tem klancu. A pretekli uspehi ti ne pomagajo. Najbrž je, ko je videl, da ne more slediti meni, precej neznanemu kolesarju, malce popustil. Glede padcev pa ... O tem sploh ne razmišljam. To je šport, padec se bo tudi meni najbrž še velikokrat zgodil. Pobereš se in greš naprej. Hvala bogu je bilo zaenkrat še vedno vse v redu.
Razočaranje ste doživeli na predzadnji dan Toura, ko vas je na kronometru v Marseillu ustavila tehnična težava. Kakšni so bili pogovori v ekipi po izgubljeni priložnosti?
Se zgodi. Mehanika ne morem kriviti. V Marseille je prišel posebej zame, mi sestavil zelo hitro kolo, toda na žalost je pač prišlo do tega. Definitivno sem v Marseillu štartal na zmago. Ali bi brez tehničnih težav zmagal ali ne, pa ne morem vedeti. Razočaranje je bilo seveda prisotno, toda treba je iti naprej.
Kako se je spreminjal vaš status v ekipi med Tourom? Kakšen je zdaj?
Med Tourom sem imel vseskozi proste roke za napade, to mi je ogromno pomenilo. Glede prihodnosti pa je tako, da bom skoraj zagotovo dirkal na visoko uvrstitev v skupnem seštevku. Tudi pri podpisu naslednje pogodbe (z ekipo LottoNL- Jumbo ima dogovor še za prihodnjo sezono, op. a.) bom vsekakor gledal na to, katera ekipa mi bo omogočala čim boljši položaj za takšne ambicije. Po sami dirki pa se z vodstvom moštva nismo podrobno pogovorili o mojem statusu.
Se vam je končni zmagovalec Christopher Froome letos zdel bolj ranljiv? Kdaj ga bo mogoče premagati?
Frooma se da premagati na etapi, on je že zdaj premagljiv. Toda na dirki, kot je Tour, pride do izraza ekipa. On ima osem vrhunskih moštvenih kolegov, ti fantje so zares izjemni. Ko imaš takšno podporo, je vse lažje. Večina ekip, vključno z našo, nima takšnega nabora kolesarjev. To je tisto, kar Frooma dela močnejšega od ostalih. Premagljiv pa je vsak, tudi on.
Kam bi sami umestili svojo etapno zmago med uspehi slovenskega kolesarstva?
Tega ne bi ocenjeval. To je vloga drugih, to boste povedali novinarji in navijači. Sam težko sodim.
Kako je z mediji na Touru? Ste imeli z njimi veliko dela?
To je noro. Sam sicer, razen po zmagoviti etapi, nisem bil v središču pozornosti, a vseeno je to zelo naporno. Zanimanje je res ogromno, novinarjev, snemalcev in fotografov je ogromno in vsak bi želel še kakšen delček povsem zase. Če nisi discipliniran, potem je vsega preveč.
Ob Touru ste se pred kamerami Eurosporta pogovarjali tudi s kolesarsko legendo Gregom LeMondom, ta je bil navdušen nad vašim hitrim vzponom v svetu vrtenja pedalov. Kako se je bilo pogovarjati s takšnim človekom?
Preden sem postal kolesar, za gospoda nisem slišal. Ko pa sem se posvetil temu športu in se spoznaval z zgodovino, sem hitro izvedel, za koga gre. Res je velik človek. Vidi se, zakaj je šampion. Zelo sem bil počaščen, da sem ga spoznal in to sem mu
tudi povedal.
Vsi pravijo, da še vedno skokovito napredujete in da ni napake, iz katere se ne bi nekaj naučili. Kje je meja?
Pravijo, da je meja nebo. Ne vem, kje je meja. Vem le, da je treba postoriti še ogromno dela. Dejstvo je, da tako velikih korakov naprej ne bo več, toda če lahko še kaj dodatnega storim, bom to storil. Če bo temu tako, bom tam, kjer želim biti.
Z nagradami za dosežke na Touru ste zaslužili nekaj več kot 30.000 evrov. Kako gledate na zaslužke v kolesarstvu, če jih primerjate z ostalimi športi, denimo s plačami vrhunskih nogometašev ali zvezdnikov lige NBA?
Tudi o tem težko sodim. Glede plač nogometnih in košarkarskih zvednikov lahko rečem, da me to nič ne moti. Vsak pač zasluži, kolikor lahko. Jaz ne bom imel nič več, če bo kdo drug manj plačan. Sam zaslužim dovolj. Zase imam dovolj, toliko kot pač potrebujem. Tako je bilo vedno in tako je ostalo.
Kakšni so načrti za nadaljevanje sezone?
Na Vuelto letos ne bom šel. Sicer je tako, da dirkam pač tam, kamor me pošlje ekipa. Letos se bom udeležil dirke po Britaniji, velik cilj pa je tudi kronometer na septembrskem svetovnem prvenstvu.
Vas Vuelta mika, da bi si priborili etapno zmago še na zadnji od treh največjih večdnevnih dirk?
Ko rečete tako (smeh, op. a.) ... Saj še ne bom končal kariere. V prihodnosti zagotovo pride na vrsto tudi Vuelta.