Maročanka Nawal el Moutawakel je leta 1984 postala prva muslimanka z zlato olimpijsko medaljo, a pot do tja je bila vse prej kot lahka. Na igre se je pripravljala v Ameriki. Kmalu po odhodu od doma ji je umrl oče, a je to izvedela šele tri mesece pozneje, saj si nihče od njenih bližnjih ni želel, da bi se odpovedala svojim sanjam - nastopu na OI.
"Na nedeljo se je še poslovil od mene, ko niti nisem prav dobro vedele, kam sploh grem. Dobila sem štipendijo za študij v Iowi. Oče je potem naslednji teden umrl v prometni nesreči, a so mi to prekrivali. O očetovi smrti sem izvedela šele tri mesece pozneje, ko me je prišel obiskat brat, ki mi je to povedal. Hotela sem se vrniti domov. Razmišljala sem, da sem mogoče jaz kriva za njegovo smrt, a so me prepričali, da ostanem in še naprej sledim cilju," se težkega obdobja spominja danes 58-letna el Moutawakel.
Tudi pozneje ji življenje ni prizanašalo. V letalski nesreči je namreč izgubila atletske kolege iz ekipe in trenerja, a je v pogovoru z mladimi novinarji v okviru spletnega izobraževanja, ki ga organizira Mednarodno društvo športnih novinarjev, dejala, da te take stvari tudi utrdijo. Je pa od samega začetka imela podporo najbližjih.
"Doma so me vedno podpirali, tudi starša sta se nekaj časa ukvarjala s športom. Imela sem podporo tudi ostalih, a nič ni zagotovljeno in podarjeno. Kot majhna deklica v Maroku sem imela velike sanje in še zdaj nisem nehala sanjati. Moje sanje so bile najprej priti na OI in ne zmagati, saj želim delati korak po korak," pravi Maročanka.
Leta 1980 v Moskvi ni mogla nastopiti zaradi bojkota, zato se je odločila, da bo v vmesnem času vse posvetila treningu, da bo v Los Angelesu kar najbolje pripravljena. Vmes je tudi s teka na 200 metrov z ovirami presedlala na 400 metrov z ovirami in ravno v tej disciplini je v Kaliforniji osvojila zlato olimpijsko odličje in tako postala tudi prva Maročanka na Olimpu.
"Videla sem le zlato, rekla sem si zdaj ali nikoli, ker ne vem, kaj bo z OI 1988. Po zmagi so vsi želeli slišati mojo zgodbo. Potrebovala sem 54,61 sekunde, da je šlo moje življenje od teme do svetlobe, od nič do herojke," se svojega uspeha še vedno živo spominja, kot tudi večera pred finalom. "Trenerja sta mi rekla, naj si ponavljam, da sem najboljša in da moram zmagati, ker sem najboljša. Takrat sem doumela, kako pomembna je psihološka pripravljenost. Rekla sta mi, da naj zapojem maroško himno, ker bom naslednji dan na stopničkah."
Dobra psihološka pripravljenost pa se je pokazala tudi na startu, saj so morale atletinje ponoviti start. "Napačen start je športnikov najhujši sovražnik in takrat je pomembno, da si dobro pripravljen, kot tudi pri zadnji oviri, ki se ti zdi kot gora, ki jo moraš premagati," a el Moutawakel jo je premagala.
Kariero je vseeno zaključila mlada, pri 25-letih. Kot pravi sama, zaradi poškodb, ki so jo pestile, in tudi, ker ženske v športu v tistem času še niso imele take podpore. V reprezentanci je bila na OI edina ženska, zato se je po karieri posvetila tudi promociji športa za ženske in kot pravi, so se stvari močno izboljšale: "Pogoji so se močno izboljšali, ker so odgovorni začeli verjeti v ženske."