Tjaša Vozel šteje 24 let, kljub temu pa je že izkušena tekmovalka. Trboveljčanka je dvakrat nastopila na olimpijskih igrah, za seboj ima tri svetovna in enajst evropskih prvenstev.
Slovenska rekorderka na 50 in 100 metrov prsno je v ključnem obdobju svojega bržkone zadnjega olimpijskega ciklusa, trenutno lovi normo za Tokio 2020. Spregovorila je o poteku sezone, njenih plavalnih začetkih, podiranju rekordov ter svojih željah za prihodnost.
Tjaša Vozel je kariero začela v PK Lafarge Cement Trbovlje, nadaljevala v PK Ilirija, v zadnjih letih je članica KPD Zvezda. Je slovenska rekorderka na 50 in 100 metrov prsno v kratkem in dolgem bazenu.
Pred dvema tednoma ste nastopili na močnem mitingu v nizozemskem Eindhovnu, osvojili ste četrto mesto na 100 metrov in 15. mesto na 50 metrov. Ste zadovoljni z doseženim?
Že večkrat sem nastopila na tem mitingu, tam sem v letu 2015 odplavala nekaj dobrih rezultatov. Sprva sem želela, da bi že na tem mitingu prišla do norme za olimpijske igre, toda februarske višinske priprave v Južni Afriki se niso odvile po načrtih, saj se je moral moj trener zaradi osebnih težav vrniti v Slovenijo, jaz pa sem odšla z njim. Tako sem se zavedala, da bom v Eindhovnu težko dosegla normo. Glede na vse sem bila z opravljenim zadovoljna, predvsem z nastopom na 100 metrov prsno. Olimpijsko normo namreč želim izpolniti na 100 in na 200 metrov prsno.
Januarja ste nastopili na državnem prvenstvu v kratkih bazenih. S kakšnimi vtisi ste zapuščali to tekmovanje?
S plavanjem v kratkem bazenu sem zelo zadovoljna, zadnji dve leti dosegam precej konstantne rezultate. Na državnem prvenstvu sem zmagala na 50, 100 in 200 metrov, na obeh krajših razdaljah sem se zelo približala svojima državnima rekordoma. Me pa malce frustrira, ker rezultatov iz krajšega še ne morem povsem prenesti v daljši, olimpijski bazen. Treniram dobro in upam, da se bo vse skupaj kmalu poklopilo. Vzdržljivosti imam dovolj, moram pa še delati na drsnosti, kar mi bo koristilo predvsem na razdalji 50 metrov. Izboljšati se moram tudi na obratih, tam imam še veliko rezerve.
Koliko časa je mogoče pridobiti na enem obratu?
Okrog pol sekunde. Pri meni je ta razpon še večji - včasih za obrat potrebujem 0,8 sekunde, včasih pa 1,4 sekunde.
Kako ste si zamislili nadaljevanje letošnje sezone?
Še vedno moram odplavati normo za letošnje svetovno prvenstvo v južnokorejskem Gwangjuju, a ta norma je le za odtenek slabša od tiste za olimpijske igre. Če mi to ne bo uspelo, pa bi želela odplavati normo za junijsko univerzijado, ki je prav tako močna tekma. Tam mi morda lahko, v bolj sproščenem vzdušju, uspe priti do želenega rezultata. Glavni vsakodnevni cilj pa je kakovostno delo na treningih.
Tokio 2020 je vedno v vaših mislih ...
Res je. Je le tekma, ki pride na vrsto vsaka štiri leta. Čeprav še nisem tako stara, pa mislim, da je to moj zadnji olimpijski ciklus. Želja po uvrstitvi je torej res velika. Po Tokiu bi bil morda že čas za družino, da si najdem službo in da bi videla še kaj drugega kot samo bazen.
To bi bile vaše tretje olimpijske igre, Slovenijo ste zastopali že v Londonu 2012 in v Riu 2016. V Londonu ste na 100 prsno osvojili 30. mesto. Kako ste spominjate vaših prvih iger?
Vzdušje je povsem drugačno, kot na evropskem ali svetovnem prvenstvu. Pretirane treme nisem imela, sem si pa ravno pred kratkim pogledala posnetke s tiste tekme in ugotovila, da se je od takrat veliko spremenilo (smeh, op. a.). Spomnim se, da sem v svoji kvalifikacijski skupini zmagala. Ponosna sem bila, da sem kot neizkušena plavalka bivala v sobi s Saro Isaković, takrat je branila srebrno medaljo iz Pekinga. Zame je bila zares velika izkušnja bivati v olimpijski vasi. Greš na kosilo in srečaš Usaina Bolta, Michaela Phelpsa ... S slednjim sem se želela fotografirati, a ni ugodil moji želji, saj se je ravno pripravljal na svojo dirko.
Kako gledate na lik in delo Michaela Phelpsa?
On je res poseben. Večkrat sem si ogledala njegovo plavanje iz Pekinga, kjer je osvojil osem olimpijskih medalj. Kako je kontroliral dirke, kontroliral tehniko ... Nič ni 'tepel vode', ampak zares drsel. Njegove telesne karakteristike za plavanje so zares fantastične.
Leta 2016 ste v Riu posegli po 34. mestu. S kakšnimi občutki ste se vrnili iz Brazilije?
Tja sem se odpravila z večjimi pričakovanji, čutila sem, da sem dobro pripravljena. S plavanjem na sami tekmi nisem bila zadovoljna. Sicer pa je Rio name naredil dober vtis, kljub številnim opozorilom pred odhodom v Brazilijo.
Nastopili ste na treh svetovnih in na kar enajstih evropskih prvenstvih. Katerega se najbolj spominjate?
Najbolj se spominjam svetovnega prvenstva 2014 v Dohi. Tam sem osvojila 17. mesto na 100 metrov prsno, potem ko sem si delila 16. mesto in za polfinale izgubila neposredni 'swimm-off' proti Kanadčanki. Najbolj pa mi je žal svetovnega prvenstva v Kazanu leta 2015, ko sem bila izvrstno pripravljena, a zadnjega tedna pred nastopom psihično nisem izpeljala kot bi morala. Si pa želim, da bi na enem večjem tekmovanju res uspela plavati optimalno, da bi bila povsem zadovoljna s tehniko in vsem ostalim. To mi še ni uspelo in upam, da mi do konca kariere bo.
Ste lastnica mnogih državnih rekordov v prsnem slogu. Na katerega ste najbolj ponosni?
Na rekord na 100 metrov v velikem bazenu. Še danes si rada pogledam posnetek te tekme. Malce pa me 'grizeta' oba rekorda na 200 metrov prsno. V kratkem bazenu mi manjkata dve desetinki, v velikem pa okrog pol sekunde. To bi še dodala na seznam želja.
Plavanje je v slovenskih medijih, predvsem v primerjavi z nekaterimi drugimi individualnimi športi, zapostavljeno. Kakšen je vaš komentar na to trditev?
Bi se kar strinjala. Želim pa ob tem poudariti, da je vsak mednarodno viden športni rezultat vreden spoštovanja. Je pa res, da je v primerjavi z recimo smučanjem plavanje zelo zapostavljeno. Večina je najbrž že kar pozabila, da je Sara Isaković v Pekingu osvojila olimpijsko srebro. Morda je problem plavanja tudi v tem, da imamo glavne tekme dvakrat na leto. O smučarjih ali skakalcih se poroča vsak teden, ko je tekma v svetovnem pokalu. Bi pa morda vendarle veljalo večkrat izpostaviti, kakšna je konkurenca v posamičnih panogah. Zame je že uvrstitev med 16 najboljših na večjih plavalnih tekmovanjih vrhunski dosežek, saj je vsako leto težje priti do visokih mest.
Zakaj vas je plavanje v mladih letih navdušilo?
Že kot majhen otrok sem bila zelo rada v vodi. Sem pa pri umivanju las potrebovala deset brisač, da mi voda ne bi prišla v oči (smeh, op. a.). Sčasoma sem se začela potapljati in uživati tudi pod vodo. Trenerji v plavalni šoli so mi kmalu dejali, da imam dober prsni udarec in občutek za vodo. Ko pogledam v preteklost, sem kar vesela, da se je moja športna pot začela v Trbovljah, čeprav tam pogoji za plavanje niso bili najboljši. V drugih klubih že zelo zgodaj začnejo z napornimi jutranjimi treningi in potem se marsikateri tekmovalec ali tekmovalka do konca osnovne šole naveliča. Sama sem šele nekako v tretjem letniku srednje šole začela zares garati na treningih.
Kaj so glavne razlike med 20-letno Tjašo Vozel in 24-letno Tjašo Vozel?
Pred nekaj leti sem po nekaj dobrih treningih pričakovala odličen rezultat. Danes sem bolj potrpežljiva, zavedam se, da stvari ne tečejo tako hitro. Pri plavanju moraš biti potrpežljiv in vseskozi delati, da se enkrat vse poklopi. Zdaj na treningih delam to, kar najbolj potrebujem. Včasih sem delala več na splošni vzdržljivosti, hodila na boks, pilates, delala na gibljivosti, hodila v hribe ... Zdaj moje telo potrebuje več regeneracije, osredotočam pa se samo na tisto, kar mi pride najbolj prav. Delam manj, a delam pametneje.
S katero znano osebnostjo bi najraje odšli na kavo, kosilo, ali večerjo?
Morda kar z Adamom Peatyjem, svetovnim rekorderjem na 100 metrov prsno. Da bi mi dal kakšen napotek, kako plavati tako hitro (smeh, op. a.).