Lia Šalehar je ena najboljših slovenskih igralk badmintona, ki Slovenijo zastopa na največjih tekmovanjih. Lani je igrala na sredozemskih, letos tekmuje na evropskih igrah in hkrati na evropskem prvenstvu, ne skriva pa želje, da bi nastopila tudi na olimpijskih igrah.
Zaradi želje po uspehu je skupaj z leto starejšo sestro Izo, prav tako igralko badmintona, že pri 14 letih zapustila starše in rodno Kočevje ter se preselila na Dansko, kjer so pogoji za trening odlični, veliko je kakovostnih trenerjev, saj ta skandinavska država predstavlja velesilo evropskega badmintona.
"Obiskujem akademijo v Odenseju, s sestro pa igrava tudi za danski klub iz kraja, ki je blizu nemške meje. Imava veliko kakovostnih dvobojev, tudi lepih zmag se je že nabralo, predvsem v dvojicah. Res imava vse pogoje za napredek, žal so moj razvoj v zadnjih letih zaustavile poškodbe," je glavni razlog, zakaj še ni blizu evropskega vrha, predstavila 20-letna Šaleharjeva, ki se je pred badmintonom ukvarjala že z atletiko in odbojko, odbojkarica je bila tudi njena mama.
Oče je rekreativno igral badminton, odkril pa je, da imata tudi hčerki talent za ta šport. Težava je bila, da v Kočevju ni bilo kluba. Tako sta se starša odločila, da sama registrirata klub, katerega trener je bil oče. A napredka hčerkama ni mogel zagotoviti, zato je iskal strokovnjake drugod, v Mirni na Dolenjskem oziroma Medvodah.
"Na Danskem otroke začnejo učiti badminton že pri treh letih, jaz sem ga začela pri 11. Na začetku sem izgubljala proti mnogo mlajšim deklicam, a v enem letu v svoji kategoriji prišla na vrh. Sem visoka in močna v rokah, kar je za moj šport idealno. Oče je hitro uvidel, da naju ne bo več zmogel voziti na treninge v Mirno oziroma Medvode, saj ima doma še tri mlajše sestre, zato sva se odločili, da poskušava napredek iskati sami. Po končani osnovni šoli sem nekajkrat na Dansko odšla za mesec ali dva, nato pa sva s sestro tam ostali. Ob odhodu sem se vpisala na gimnazijo v Kranj, na kateri se lahko šolaš dopisno, šolanje sem tudi končala," je svoja najstniška leta opisala Šaleharjeva.
Za obiskovanje treningov na akademiji mora Lia Šalehar mesečno plačevati po 400 evrov. Igranje za klub ji ne zagotovi veliko denarja, zato si je morala poiskati dodatno zaposlitev. Za razliko od sestre, ki akademije ne obiskuje - denar služi v gostinskem lokalu in hkrati trenira mlajše igralce in igralke -, je delo našla pri danski družini. Pri njej pazi otroke, hkrati pa tudi pomaga pri opravilih v pisarni.
"Imam vse, kar je potrebno za lepo življenje. Želim tudi študirati ekonomijo, ne vem še, ali na Danskem ali v domovini, kjer je še vedno najlepše. Mogoče si bom pridobila tudi dansko državljanstvo, a slovenskemu se ne bi odrekla nikoli. Za razliko od mojega kolega Iztoka Utroše, ki zdaj zastopa Švico, jaz za Dansko ne bi igrala. Seveda pa niti ne bi mogla, saj imajo tam 15 igralk boljših od mene. Mnoge punce mi zavidajo, ker same ne morejo igrati na največjih turnirjih, jaz pa lahko, kljub temu, da nisem boljša," meni Šaleharjeva.
Simpatična in zgovorna Kočevka upa, da bo kdaj lahko nastopila tudi na olimpijskih igrah. "V zadnjem času je bilo preveč poškodb. Pred dvema letoma sem si strgala kolenske vezi, zdaj sem imela poškodovane vezi v gležnju, zato več kot pol leta nisem normalno trenirala. V Tokio se zagotovo ne bom uvrstila, vsekakor pa načrtujem nastop leta 2024. Seveda pa moram do takrat rešiti vse zdravstvene probleme," se nadeja Šaleharjeva, ki je že izgubila uvodni dvoboj evropskega prvenstva v Minsku, zaveda pa se, da ne bo mogla presenetiti niti na preostalih dveh v predtekmovalni skupini.
"Poleg poškodb imam še nekaj pomanjkljivosti. Zaradi poznega začetka resnega igranja imam težave s tehniko udarcev. Naučila sem se nepravilne udarce, se na njih navadila, zdaj napake težko odpravim. Manjka pa mi tudi izkušenj, v tej karavani sem še vedno 'piščanec'. A verjamem, da se bom rešila teh težav in me boste na največjih tekmah še videli."
"Predvsem se želim posvetiti igri dvojic, mislim, da imam v konkurenci parov lepšo prihodnost kot pri posameznicah, zlasti zaradi nagnjenosti k poškodbam, ti so v dvojicah manj verjetne. Upam, da bova na olimpijski igrah nastopili skupaj s sestro," je pogovor v Minsku končala slovenska reprezentantka, ki v beloruski prestolnici bolj uživa zunaj igrišča kot na njem, kjer jo motijo bolečine: "V vasi pa mi je z drugimi reprezentanti super. Največ se družim z judoisti in kolesarkami, s katerimi sem tudi 'cimra'."