"Poškodba zahteva počitek od šest do osem tednov, a odločil sem se, da kljub bolečinam odidem na skakalnico. Če ne bi bile olimpijske igre, tega prav gotovo ne bi storil. A želim predvsem pomagati na moštveni tekmi, saj mora ekipa imeti štiri trdne stebre. Če bi bil Jaka Hvala na treningih boljši, bi mu zagotovo prepustil mesto, a ni bil. Zato sem tu, tudi ciljev nisem spustil, jasno pa je, da sem omejen, bomo videli, kaj bo prinesla realnost," je po skoku v kvalifikacijah dejal Kranjec, ki se je zahvalil zdravniški in fizioterapevtski ekipi, ta ima velike zasluge, da lahko kljub bolečinam skače.

"Za mene so odlično poskrbeli, do zdaj še nikoli tako. Trdo smo delali, vsaj dvakrat na dan, vse potrebno sem imel v 30 metrih. Če bi bil doma, take možnosti ne bi imel, zato se moram zahvaliti Mateju Ipavcu in Nežki Poljanšek, članici ekipe Tine Maze. Bolečine pa najbolj čutim na rampi, pri odskoku, doskoku in tik preden se ustavim," je hvaležen Kranjčan, ki je tekmo na mali skakalnici gledal v sobi: "Ostal sem v sobi, niti mi ni bilo težko gledati. Hudo mi je bilo zaradi sebe, ker nisem mogel nastopati, Prevcu pa sem privoščil kolajno, saj si jo zasluži."

S svojim junaštvom je razveselil tudi preostali del ekipe na čelu z junakom male skakalnice Petrom Prevcem. "Robija sem vedno spoštoval, zdaj ga še bolj. S kakšnimi poškodbami je on že skakal. Marsikdo od nas bi že zdavnaj rekel, ne grem se več, on pa kar vztraja in se bori. Sicer mi ga je malo težko gledati. Na obrazu mu vidiš, koliko ga boli, čeprav tega vedno ne pove po pravici. Res je pravi borec," ima visoko mnenje o Kranjcu Prevc, ki v tem mnenju seveda ni osamljen.

"Po eni strani nas veseli, da se to dogaja, po drugi strani pa držim pesti, da bo njegovo koleno zdržalo. Je borec, za kar si zasluži vse čestitke," ga je pohvalil tudi Jernej Damjan.