Ko ste vodili reprezentanco, ste na EP 2009 odkrito napovedali kolajno. Tokrat je drugače.
Vsak trener ima svojo filozofijo, svoj način. Moj je pač takšen, da poskušam napasti čim večje cilje. Menim, da smo bili takrat tega sposobni. Če smo pošteni, je razlika med današnjo in tisto reprezentanco. Prišlo je že do neke menjave generacije. V tem trenutku bi bilo morda prepogumno napovedati naskok na kolajno. A naredili bodo vse, da bi jo poskusili osvojiti. Z malce sreče... Vse se mora poklopiti in mislim, da je že čas za to. Slovenija je imela v preteklosti precej smole, zdaj je čas, da vse sede na svoje mesto in da se skupaj veselimo dobrega rezultat.

Kako blizu ste bili tega, da na EP sodelujete tudi sami?
Dejansko sem mislil, da sem že dogovorjen za mesto ruskega selektorja. Zakaj to nisem postal, ve le nekdanji predednik ruske košarkarske zveze, ki pa je že vmes odstopil. Glede na vse, kar se je dogajalo, je morda tudi bolje, da nisem postal selektor. Vmes je že odstopil tudi moj protikandidat. Bil sem na dvoboju med Slovenijo in Rusijo, zame je bila to kar posebna tekma. In tudi dobra.

Kaj ste videli na pripravljalnih tekmah Slovenije?
Slovenija mora biti prepoznavna po obrambi, borbenosti in hitri igri. To se že vidi. V kakšni meri jim bo to uspevalo na EP, bomo videli. O pripravljalnih tekmah večkrat rečem, koga to sploh briga. Nekomu so morda zdaj pomembne, a se bodo hitro pozabile. Štejejo le tekme, ki bodo na EP. Slovenija je večino tekem odigrala doma s slovenskimi sodniki. Ne želim reči, da so sodniki sodili za nas, a hočeš nočeš bo sojenje na EP drugačno.

Z Božidarjem Maljkovićem ste osvojili tudi evropski klubski naslov. Kaj on prinaša  reprezentanci Slovenije?
Božo zagotovo sodi med deset, če ne celo med pet, največjih trenerjev v zgodovini evropske košarke. Nenazadnje lovorike nekaj štejejo. Tu ni debate. Nekateri ne mislijo tako, a jaz sem se marsikaj naučil le po dveh treningih z njim. Rabil je nekaj časa, da se privadi na slovensko mentaliteto, na vse te igrice, ki se dogajajo okoli reprezentance, da je zbral pravo delovno ekipo. Pravilno je, da je zveza vztrajala z njim. Trdno sem prepričanj vanj in sem velik navijač, da bi mu letos uspelo.

EP bo izpustilo kar nekaj zvezdnikov. V vaših igralskih časih se na kaj takšnega ni niti pomislilo.
Časi so povsem drugačni. Včasih si sanjal o tem, da bi bil vpoklican. Zdaj je drugače; so drugi časi, druge generacije, drugačna razmišljanja, natrpani urniki, naporne lige ... V Rusiji smo tako tekmovali v štirih tekmovanjih. Zaradi tega je vse več odpovedi in na tem področju se bo moralo nekaj narediti. Igralci bi morali imeti več besede, nihče jih nič ne vpraša. Konec koncev jim ni za zameriti, da se odločijo tako kot se.

V slovenskem jeziku je pravkar izšel drugi del knjige Ukradene sanje, ki govori o jugoslovanski košarki. Avtor Juanan Hinojo je zapisal, da ste bili morda celo najbolj podcenjeni član zlate jugoslovanske reprezentance iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih let. Bi se s tem strinjali?
V reprezentanco sem prišel pravzaprav na zadnja vrata, čeprav sem bil na kadetskem evropskem prvenstvu izbran v prvo petorko. Vseeno nisem prišel v izbrano vrsto na način kot Toni Kukoč, Dino Rađa, Dražen Petrović... Oni so vstopili na velika vrata, jaz pa sem prišel bolj iz ozadja. Najtežje je bilo narediti prav ta preskok iz mladinske v člansko ekipo, ker je bila takrat res velika selekcija. Počasi, počasi sem si izboril nek status in nato prišel v izbrano vrsto, tudi tam pa sem si z načinom igre izboril nek položaj. Moja igra je bila precej bolj všeč trenerjem kot pa publiki. Trenerji so me cenili, v nadaljevanju kariere pa sem tako večinoma tudi igral pod trenerji, ki so me poznali.