V slovenski reprezentanci pred odhodom na Poljsko niso skrivali, da so zanjo letošnje najbolj pomembno tekmovanje aprilske dodatne kvalifikacije za poletne olimpijske igre v Rio de Janeiru, navzlic temu pa je hotela v Šleziji svojim neposrednim olimpijskim kvalifikacijskem tekmecem pokazati svojo kakovost in slo po odhodu v Brazilijo.

V tem je le deloma uspela, neodločen izid proti doslej zanjo nepremagljivi Španiji je zagotovo prinesel določeno spoštovanje in odraža del njene kakovosti, po drugi strani pa je bila to najlažja tekma za Slovenijo, saj so le največji optimisti verjeli v zmago.

Prava in realna slika se je pokazala na obračunih proti Švedom in Nemcem, na njih so bili slovenski rokometaši pod največjim psihološkim pritiskom, na teh dvobojih s tradicionalnimi mednarodnimi tekmeci so se nadejali točkovnemu izkupičku, na koncu pa ostali brez njih. Izbranci črnogorskega strokovnjaka na slovenski klopi Veselina Vujovića so na teh dveh življenjsko pomembnih tekmah pogrnili na celi črti, na njih so se pokazale vse slabosti, rak rana slovenskih rokometašev pa ostaja neučinkovita igra zunanje vrste.

V tem osnovnem in bržkone najbolj pomembnem področju igre je slovenska reprezentanca v primerjavi s tekmeci v močno podrejenem položaju, občasni prebliski posameznikov so v preteklosti deloma zakrili ta akutni problem, na Poljskem pa tega več niso mogli skriti. Predvsem je bila ta težava vidna na uvodni tekmi proti Švedski, ko nobenega od 21 golov niso dosegli z zunanjih položajev, s tovrstno igro pa je zelo težko pričakovati velike rezultate.

V zadnjem letu se je tudi močno spremenila njena celotna podoba, pod Vujovićevim mandatom se je napadalno usmerjene prelevila v zelo obrambno ekipo, o tem zgovorno priča naslednji podatek: na lanskem svetovnem prvenstvu v Katarju je bila pred četrtfinalnim dvobojem s Francijo skupaj s Španijo najbolj učinkovita izbrana vrsta na turnirju (obe sta dosegli po 190 golov), na letošnjem na Poljskem pa je z 66 goli najmanj učinkovita med vsemi 16 izbranimi vrstami. Slovenci so v obrambi resda naredili kakovostni premik naprej, a pri tem porabili največ svoje energije ter se v pomanjkanju "višine in kilogramov" preveč iztrošili in samodejno zavrli svojo morda največjo prednost v hitrosti.

Slovenska rokometna preobrazba ni bila uspešna, ob tem so bile tudi druge težave, med drugim ni bilo zaznati "kemije" med selektorjem in starejšimi reprezentančnimi igralci. Vujović in predsednik Rokometne zveze Slovenije Franjo Bobinac bosta "družinskim problemom" zagotovo namenila največ svoje pozornosti do najbolj usodnih aprilskih tekem v tem letu, ko bo Slovenija po Sydneyju 2000 in Atenah 2004 naskakovala tretji nastop na poletnih olimpijskih igrah.