Anže Šetina je eden oračev ledine slovenskega skeletona. Že od malega je bil "norec“ na motorje. Uspešno se je ukvarjal z atletiko, tekel je na 100 in 200 metrov, kar mu še kako koristi pri skeletonu, predvsem pri začetnem sprintu. Po nagovoru Mateja Juharta pa je presedlal najprej v bob. Nekaj časa se je ukvarjal z obema športoma, nato pa je bil napredek v skeletonu hitrejši, zato se je bobu odpovedal. Član slovenske reprezentance je od leta 2006.

Šetina večinoma trenira v slabih 300 kilometrov oddaljenem Innsbrucku oziroma v bližnji vasici Igls. Finance mu povzročajo nemalo preglavic, saj skeleton ne sodi med športe, za katere bi se pokrovitelji ravno tepli.

Foto: Žurnal24 "Za sezono potrebujem približno 10 tisoč evrov. Finančne zadeve si poskušam izbiti iz glave, zveza me ne more polno podpirati (daje mi 10 %), imam nekaj majhnih sponzorjev, ki mi zelo pomagajo in prav tako dajejo 10 % te vsote. Iščem najnižjo raven bivanja, tako da si na prizoriščih sam kuham. Težko je trenirati vse leto in zraven dobiti še 10 tisoč evrov za sezono. Delati in trenirati dvakrat na dan pa je skoraj nemogoče," je razložil Anže, ki ostanek proračuna črpa iz prihrankov. Skromen mora biti tudi z opremo.

"Moj skeleton sploh ni konkurenčen. Je namreč kopija boljših, imam pa ga že četrto sezono. Stal je dva tisoč evrov, dober skeleton pa stane osem tisoč. Vso prednost, ki jo dobim zaradi dobrega starta, nato 'zapravim' zaradi slabega materiala," je pojasnil Šetina in dodal, da je po startnih časih, ko tekmovalci potiskajo skeleton, na večini tekem med petimi najboljšimi.

Na sezono na stezi preživi približno tri mesece in pol, čez poletje pa se veliko ukvarja z atletiko: "Pravijo mi, da sem v treh letih ukvarjanja s športom prišel na olimpijske igre. Vendar to ni res. Šport me spremlja že od mladih nog." Za konec nam je Anže zaupal še, da bi bil v Vancouvru zadovoljen z uvrstitvijo med 15-erico, dober pa bi bil tudi preboj v finale, kamor se uvrsti 20 tekmovalcev. Tekmovanje v skeletonu bo 18. in 19. februarja.