"Za mano je čudovito leto. Najpomembnejše se je zgodilo na koncu, ko sem dobil hčerko Gajo. Zdaj smo družina, kar je neverjeten občutek, neprimerljiv s čimerkoli. Pred tem sva zgradila hišico – luštno, varčno, kar je zelo pomembna stvar v življenju. Poleg tega sem se vrnil v gimnastiko, čeprav še pred tremi meseci nisem verjel, da bom še kdaj telovadil. Popolno leto," je pogovor za zurnal24.si začel zgovorni Mitja Petkovšek.

Zaradi poškodbe ste bili odsotni skoraj eno leto. Je imela ta tegoba tudi kake pozitivne posledice?
Res, vrnil sem se po skoraj letu. Telovadim skoraj tako lepo in lahkotno, kot sem pred tem. Verjamem, da ko se bom vrnil v še boljšo formo, se razlika ne bo videla. Obdobje poškodbe je bilo po eni strani zelo depresivno, bil sem iztrgan s tekmovališč. To je za športnika nekaj groznega. Zdaj, po uspešni vrnitvi, bi z lahkoto zaključil kariero in bil zadovoljen. Ko sem bil poškodovan, sem ogromno razmišljal o sebi in se spoznal. Postal sem drug, boljši človek. To je največja vrednost tega zelo težkega obdobja.

Koliko vas hrbet še boli?
Hrbet je boleč, tudi v normalnem življenju, nekoliko moteč. Vendar sem jeseni, ko sem tekmoval, ugotovil, da zaradi vadbe in tekmovanj ni bilo nič slabše. Ali sem telovadil ali ne, je bilo enako. Optimističen sem, da bo hrbet, kar zadeva gimnastiko, dovolj dober še nekaj let. Upam pa, da poškodba ne bo pustila dolgoročnih posledic za počutje v normalnem življenju, še posebej ko bom starejši.

Cilji za 2011?
Najpomembnejši cilj je poskus uvrstitve na OI, kar je v gimnastiki znanstvena fantasika. Kot država, ki nima močne ekipe, imamo možnost samo prek mnogoboja. Tega jaz ne morem, sem tudi že prestar, čeprav sem se tako že dvakrat  uvrstil na OI. Preostane mi le uvrstiti se na olimpijske igre s kolajno na bradlji na svetovnem prvenstvu. Včasih je bilo na OI možno oditi le kot svetovni prvak. Tokrat je možno s katerokoli kolajno na SP. To je zelo, zelo težko, vendar ne nemogoče ob najtežji vaji, ki jo znam, brezhibni izvedbi, nekoliko smole mojih največjih konkurentov Azijcev ... Še en cilj je EP, ki je zame precej prijaznejša tekma, kjer se merim s sebi približno enakimi. Vedno sem konkurenčen za najvišja mesta. To bo moja najljubša tekma prihodnje leto.

Občutki po osvojitvi svetovnega pokala?
Ko gledam seznam nastopajočih ... Od 13 tekmovanj sem se udeležil le zadnjih treh in na vseh sem zmagal. Videti je, kot da bi se šalil iz sotekmovalcev, kot da bi bil za dva razreda boljši, a nisem. Res prav smešno in neverjetno. Prav srečen sem zaradi takega razpleta, tudi sam nisem verjel vanj.

Koliko vam hčerkica krati spanec?
Brezhibno je! Gaja je doma že 10, 11 dni. Niti enkrat se nisem zbudil zaradi njenega joka. Čez dan sem malo bolj utrujen, ker skrbim za vso družino, skuham ... Tako Mojca lahko počiva in proizvaja mleko. Ob polnoči pa padem v "komo" in do sedmih spim, ne da bi se enkrat zbudil. Gaja celo ne joka, ko je lačna, ampak le cmoka. Mamica se zbudi in jo na hrani. Res brezhibno, ko bi le bilo še naprej tako.

Se bo Mojca vrnila v gimnastiko?
Upam, da se bo. Še posebej zato, da vidi, do kod se da, da poskuša telo iz materinske oblikovati v bolj športno postavo. Če pa telo ne bo dopuščalo, ne gre pretiravati. Bolj iz ljubezni do športa in radovednosti se je mogoče vrniti v tako težki panogi, kot je ritmična gimnastika.