Izvor olimpijskih iger (OI) je v grški antiki, ko so imele igre kultni pomen. Antične OI so se začele kot verska srečanja. Najprej je bila le ena tekma, ob svojem višku pa so igre že v antiki trajale pet dni in so vključevale športe, kot sta na primer rokoborba in tekma vozov. Tekmovalci in gledalci so bili lahko izključno moški. Ženske so imele svoje tekmovanje v čast boginje Here.

Zmagovalci so prejeli venec iz oljčnih vejic, kip ali vazo, trinožnik iz plemenite kovine, opravičeni so bili plačevanja davkov, dobivali so zastonj hrano, imeli so časten sedež v gledališču, peli so jim ode in pesniki so o njih pisali pesmi. Zmaga je bila nadvse pomembna, poraz pa je bil tako rekoč sramota za vso mestno državo. Seznami zmagovalcev so nam znani šele od leta 776 pred našim štetjem, vendar so proučevalci starega veka dokazali, da segajo igre daleč nazaj v drugo tisočletje pred našim štetjem.

Prepovedane kot poganske

Za Grke je v antiki olimpijski duh predstavljal moralno osnovo za njihovo nacionalno enotnost. Duh je bil tako močan, da je bil sposoben vzpostaviti tudi mir med sprtimi stranmi v vojni.

Leta 391 je rimski cesar Teodozij I. v Rimskem cesarstvu uradno prepovedal vsa poganska čaščenja, med njimi tudi OI, kar je tedaj pomenilo konec olimpijskega gibanja. V srednjem veku je športno udejstvovanje po vsem svetu le počasi pridobivalo pomen.