Srbski šampion Novak Đoković danes velja za enega najboljših teniških igralcev vseh časov. Tridesetletni oče dveh otrok je za izpolnitev življenjskih ciljev moral preskočiti marsikatero oviro, začenši z otroštvom v rodni Srbiji, ki ga je zaznamovala vojna na Balkanu.

Prvi vojaški konflikti med republikami bivše Jugoslavije se ga kot petletnega otroka niso preveč dotaknili, precej drugače je bilo leta 1999, ko je NATO bombardiral ostanek nekdanje skupne države.

"Prva vojna je potekala na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Prišlo je do razpada Jugoslavije. Vojna je trajala več let. Veliko žrtev. V vojni ni zmagovalcev. V Beogradu tega nismo čutili tako kot ljudje v Bosni ali na Hrvaškem," se je o dogajanju v začetku 90. let prejšnjega stoletja razgovoril Đoković.

Foto: Epa novak đoković

Ob posredovanju NATA leta 1999 je bil takrat obetavni srbski tenisač star 12 let. "Spominjam se, da sem med bombardiranjem, ki je trajalo pribiližno dva meseca in pol, dopolnil 12 let. Imeli smo rojstnodnevno zabavo v teniškem klubu. Kot otrok nimaš odraslih skrbi. Seveda smo bili prestrašeni in nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, a obenem smo živeli v trenutku. Otrokom se je zdelo super, saj smo imeli več časa za tenis in zabavo. Ni nam bilo treba posedati v šoli, lahko smo se igrali," je pojasnil. Državne institucije so takrat zaprle vrata, pouka ni bilo. "Ne. Seveda ne. Pouk so odpovedali, veliko ljudi je zapustilo državo."

"Vojna se ni zgodila z danes na jutri. Opozorjeni smo bili več mesecev prej. Kljub temu velika večina ljudi ni verjela, da se bo kaj takšnega res zgodilo. Bombardirali so celotno državo. Šlo je za dogajanje na Kosovu, ki je bil takrat del Srbije. Ne bi šel v politiko, ker hitro postane grdo. Preprosto nismo vedeli, kaj bo. Občutek negotovosti in nemoči. Grozno. Ljudje želimo imeti nadzor nad svojim okoljem, življenjem, izkušnjami. To so nam odvzeli. Nad nami je bila višja sila, ki je lahko storila karkoli, komurkoli. Vsak trenutek si lahko postal postranska škoda," je povedal srbski tenisač in orisal noči, ki jih je družina preživela v zaklonišču sosednjega bloka.

"Nekaj tednov smo vsako noč tekli v zaklonišča. Zbudili smo se sredi noči, pograbili najnujnejše, jokali in vpili ter se odšli skrit. To so prizori, ki se ti za vedno vtisnejo v spomin. Istočasno so me te izkušnje izoblikovale v osebo, kakršna sem danes. Pomagale so mi, da cenim življenje, da sem bolj hvaležen. Izoblikovalo me je vse, kar se je zgodilo v desetih letih. Od prve do druge vojne je veljal embargo. Ni bilo uvoza. Imeli smo pomanjkanje goriva, mleka, kruha. Ljudje so v vrstah čakali za hlebec kruha," je povedal Srb.

Foto: EPA đoković op avstralije

"Zaradi tega smo vsi skupaj postali bolj trdoživi. Nekateri ljudje so obtičali v tem sovraštvu in želji po maščevanju. Jaz tega ne čutim. To se mi ne zdi pravi način, saj si potemtakem ujetnik lastnih čustev. Nikogar ne moreš kriviti. Ne moreš kriviti prebivalcev katerekoli države. Ljudje niso krivi za odločitve vodij države in vojske. Če vse to nosiš v sebi, bo naredilo kakšno razliko? Bo obogatilo tvoje življenje? Ne bo. Od ljudi ne moremo zahtevati, naj pozabijo. Tega se zavedam. Imel sem srečo, da nisem izgubil bližnjih. Mama, oče, brati, bratranci. Vsi so zdravi. Poznam pa ljudi, ki so izgubili ljubljene osebe, domove, življenja. Morali so začeti znova. V Beogradu so sledovi vojne še vedno vidni. Smešno je to, da so danes turistična atrakcija. Ne smemo pozabiti, vendar menim, da lahko prebolimo. Rane so še sveže. Zgodilo se je pred manj kot dvajsetimi leti."

Novak Đoković je nekdanji prvi igralec sveta, ki je na vrhu ATP lestvice preživel 223 tednov. V svoji karieri je osvojil 68 turnirjev, od tega 12 grand slamov. Gre za enega največjih zaslužkarjev v športnem svetu, samo s turnirskimi nagradmi je namreč zaslužil skoraj 110 milijonov dolarjev.

Đoković se je zelo zgodaj srečal z begunskim problemom, zato se ga je situacija s prebežniki iz Sirije še bolj dotaknila. "Imel sem neverjetno izkušnjo. Še nikoli v življenju nisem tako jokal. Pred desetimi leti sem postal Unicefov ambasador. Počel sem različne stvari za Unicef, ki sodeluje tudi z mojo dobrodelno organizacijo. Zgodilo se je pred letom in pol, ko se je začela vojna v Siriji. V Evropi je bilo to zelo odmevno, saj je četrtina prebivalstva zapustila državo. Predstavljajte si, da odide tri, štiri milijone ljudi. Izgubili so domove, življenja, bližnje. Iskali so streho nad glavo in socialno pomoč, na katero v uničeni državi ne morejo računati. Na sto tisoče beguncev je potovalo skozi Srbijo v večje evropske države. Obiskal sem begunsko taborišče v Beogradu. V nekem hotelu so jim namenili celotno avlo. Vedel sem, kaj me čaka. Še pred prihodom so me preplavila čustva. Srečo imam, da sam nikoli nisem bil begunec, poznam pa ljudi, ki so bili. V hotelu so bile televizijske kamere in želeli so, da posnamem sporočilo in prosim za pomoč beguncem," je pojasnil Đoković.

Foto: EPA novak đoković

"Pogledi ljudi so me presunili od prvega trenutka. Bolečina, negotovost, uničenje, žalost. Ljudje so bili izpraznjeni. Niso vedeli, kaj se dogaja. Niso vedeli, kam gredo, kam gre njihovo življenje. Prostovoljka med je spodbudila, naj se igram z otroki. Želel sem se igrati z njimi, vendar nisem želel vdirati v njihov prostor. Začel sem se igrati in stvar se je razživela. Nato me je nekdo potrepljal po rami. Bila je predstavnica Unicefa, ob sebi je imela mamo otroka, s katerim sem se igral. Punčka je bila stara dve leti in pol. Povedala mi je, da jo je mama prišla iskat in da je čas za odhod," je povedal Nole, ki na tem mestu ni več mogel zadrževati solz.

"Pomislil sem, kam bodo šli? Kaj se bo zgodilo? (solze, op. a.) Se opravičujem, še danes me preplavijo čustva. Ne vem, kam so odšli. Mama je vzela šestletnega fanta in punčko. Potovali so brezciljno, kdo ve kam. Brez doma. Brez česarkoli. Ničesar za njimi, ničesar pred njimi. In jaz naj bi povedal nekaj v kamero. Dejal sem, da ne morem govoriti. Takšne stvari ti zlomijo srce. To je vojna," je dodal.

Težke izkušnje so mu pomagale, da je postal človek, kakršnega poznamo danes. "Po drugi strani pa sem zelo vesel za takšne izkušnje. Postal sem bolj človeški, bolj povezan z drugimi ljudmi. Karkoli se zgodi na tem svetu, nam je vse skupno to, da si želimo čim boljše življenjske izkušnje. Ta čustva so mi pomagala, da sem postal bolj ljubezniv in dobrosrčen. Občutek imam, da se mi to vrača. Čeprav me boli, se tega rad spominjam, da se zavem, koliko imam in kako hitro lahko vse izgubim, če tega ne bom znal ceniti."