Objokana Shiffrinova o trenutku, ko je življenje izgubilo smisel

Foto: Print Screen shiffrin
Najboljša smučarka na svetu Mikaela Shiffrin je spregovorila o družinski tragediji.
Oglej si celoten članek

Kraljica belih strmin Mikalea Shiffrin je bila v lanski sezoni dobro na poti k četrtemu zaporednemu velikemu globusu, ko se je njeno življenje nenadoma obrnilo na glavo.

Le nekaj dni po zmagi na superveleslalomu v Banskem je prejela klic, da se je njen oče Jeff Shiffrin hudo poškodoval pri padcu s strehe.

"Taylor (brat, op. a.) me je poklical in sporočil, da je imel oče nesrečo. Ko mi je začel pripovedovati podrobnosti, sem začela jokati. Mama se je takoj prelevila v medicinsko sestro. 'Kje je, kaj počnejo z njim, ali ga bodo prepeljali v Denver? Kakšen je naš naslednji korak?' Vse, da mu pomagamo preživeti. Jaz sem nihala med histerijo in praznimi mislimi," je ob ustanovitvi sklada Jeff Shiffrin Athlete Resiliency Fund povedala zmagovalka 66 tekem za svetovni pokal.

Foto: Print Screen shiffrin "Ob treh zjutraj sva se odpeljali v München. Nato je sledil deseturni let brez kakršnihkoli informacij. Zdravniki so dejali, da bodo naredili vse, da ga do najinega prihoda obdržijo pri življenju. 'Drži se,' sem razmišljala," s solzami v očeh pripoveduje Američanka.

"V glavi imam prizor, ko sem ga zagledala. Obe roki prepredeni s cevkami, ventilator, obvezana glava. Zlezla sem k njemu v posteljo. Bil je nezavesten, zato sem njegovo roko položila nase. Tako sem ostala naslednjih devet ur. Lahko se poslavljaš en mesec, eno leto, desetletje, celo življenje ali samo devet ur. Nikoli ni dovolj," je dodala.

Poškodbe so bile za očeta usodne. "Sprva se nisem želela vrniti domov, ko pa sem prispela, sem se najprej zakopala v njegova oblačila. Po hiši sem razporedila njegove fotografije. Mislila sem, da se nočem neprestano opominjati, nato pa sem spoznala, da si želim samo to."

Foto: Print Screen shiffrin Po družinski tragediji se je umaknila iz svetovnega pokala, smučanje se je za nekaj časa znašlo na stranskem tiru. "O smučanju sploh nisem razmišljala. Nisem računala na vrnitev, a sezona je bila že pri koncu. Odločila sem se, da izkoristim priložnost. Začela sem s treningi, vendar sem se počutila krivo. Zakaj sploh smučati? On je tako užival v tem, moral bi to početi z mano. Govorili so mi, da moram nadaljevati zaradi njega, vendar v resnici lahko nadaljujem samo zaradi sebe. To si želim, čeprav me prevevajo čudni občutki. Na snegu lahko zadiham. Če bi me oče videl smučati tako, kot sem smučala takrat na treningu, bi bil zelo ponosen name."

Vrnitev je načrtovala za Are, kjer bi morale biti na sporedu zadnje tekme pred finalom v Cortini d'Ampezzo, a ji je načrte prekrižala pandemija koronavirusa. S tem je ostala brez možnosti za ubranitev kristalnih globusov, katere bo, opremljena s posebno čelado v spomin pokojnemu očetu, spet napadala v prihajajoči sezoni.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

There is something about trying to explain something that’s unexplainable. From the moment my brother called, to the 10 hr plane ride, to the following 9 hrs that I laid in that hospital bed with my dad waiting for them to say it was time to go and simultaneously hoping they never would, to the moments this summer with my mom and brother where we could actually smile or laugh together, to the overwhelming amount of *everything* that has cascaded down on us for the last 7 months, to now. This moment, where I’m trying to explain something that’s unexplainable. Why? Because hidden somewhere deep down within every single one of us is this incredible thing that I want to share with you in hopes that you may find it within yourself. A thing that exudes Hope. Bravery. Sadness. Anger. Joy. Pain. A thing that reveals our scars as if they branded us only yesterday, yet also finds a way to envelope them in a thin layer of the softest fabric. Something that can slightly dull the ache, the screaming coming from every fiber of our being. Resiliency. That thing is resiliency. And it has become more essential to my life over the last 7 months than I ever thought it would be. I’m sure a LOT of people have felt and currently feel that way. So maybe if I give you some hope, you can give me some too. Maybe if I share some strength, you might kindly return the favor. After all, we are in this together. The stories we are sharing through the Jeff Shiffrin Athlete Resiliency fund will send shivers down your spine, make you want to get up and dance, make you want to cry, and make you laugh, all at the same time. They are stories of heart and soul, and they are being told hand in hand with a massive effort to help the athletes of @usskiteam continue training and competing in their sports during one of the most challenging, frustrating and confusing times any of us have faced and may ever face. I am so incredibly proud to share this with you now. And I am so incredibly thankful to everyone who has helped bring this to life for our athletes. Throughout it all, together we can keep the flame alive. Learn more at keeptheflamealive.org. #keeptheflamealive

A post shared by Mikaela Shiffrin ⛷💨 (@mikaelashiffrin) on

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 2

  • 07:47 24. September 2020.

    Luštna pupa.

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.