V knjiga Dve uri Ed Caesar bralce popelje v svet redkih izbrancev med elito najboljših maratoncev na svetu. Z zgodbami o njihovih osebnostih in njihovem življenju preiskuje zgodovino maratona, obenem pa prikaže znanstvene vidike, fiziološke in psihološke dejavnike, ki spremljajo tek, ki je tako dolg in tako hiter. Knjiga pokaže, zakaj ta tekma, najbolj demokratična od vseh, ohranja svojo divjo vznemirljivo privlačnost - zakaj nas priganja k preverjanju lastnih skrajnih meja, so knjigo predstavili pri založbi.

Urednik knjige Samo Rugelj je uvodoma pojasnil, da avtor Ed Caesar z dopadljivim zamahom spremlja zgodbo kenijskega maratonca Geoffreyja Mutaija, osrednjega lika knjige, preleti zgodovino teka, zgodovino priprav in treninga, družbeno okolje tekačev, globalizacijo športa, doping ... Maraton je predstavil kot športni, sociološki in globalni fenomen.

Glavno vprašanje knjige je, ali je 42.195 metrov mogoče preteči pod magično mejo dveh ur - trenutni rekord 2:02,57 ure drži Kenijec Dennis Kimetto. Avtor ugotavlja, da gre za kompleksen izziv, ki ga še nekaj let ne bo mogoče uresničiti. A hkrati dokazuje, da tak izziv ni nemogoč, če se bodo temu prilagodili prireditelji. S tem sta se strinjala tudi sogovornika ob predstavitvi knjige, slovenski maratonski rekorder Roman Kejžar in Branko Škof, profesor Fakultete za šport Univerze v Ljubljani.

Še deset let

"Še kar nekaj bo preteklo do časa pod dvema urama. Od leta 1998 in svetovnega rekorda Ronalda da Coste do danes smo prišli do treh minut napredka. Rabimo še tri minute. Ne verjamem, da bo kmalu prišlo do tega. Treba bo še počakati kakšnih deset let," meni Kejžar, ki pa se strinja, da bi v pravih okoliščinah, z denarno motivacijo, pravimi treningi in tudi geni kakšen tekač do magične meje dveh ur lahko prišel prej.

"V petih letih ali malo več bo rekord padel pod dve uri. Pri napredku prihaja do nihanj. Metode treniranja so se močno spremenile. Napredek je skokovit in hitrejši," pa meni Škof, ki kot kandidata za nov mejnik vidi Britanca Moja Faraha.