Slovenska nogometna reprezentanca je že dve tekmi pred koncem kvalifikacij ostala tudi brez teoretičnih možnosti za preboj na svetovno prvenstvo v Katarju 2022. Enako se je zgodilo v kvalifikacijah za Euro 2020, ko je izbrano vrsto prav tako vodil Matjaž Kek. Večina njegovih predhodnkov je puško v koruzo v podobnih kvalifikkacijah morala vreči nekoliko kasneje.
 

Slovenija je dno v teh kvalifikacijah dosegla z gostovanjem pri Hrvaški, ko so bili slovenski nogometaši povsem nemočni proti tekmecu, ki so ga sicer na začetku kvalifikacij že premagali. Sledilo je veliko govora o nepravem pristopu, nemotiviranosti, borbenosti, a takoj zatem je začuda selektor dobil pravzaprav veliko zaupnico s strani predsednika NZS Radenka Mijatovića, ki je praktično selektorju obljubil novo pogodbo. Vsaj čas te poteze je milo rečeno čuden. 

Morda bi se kje drugje, v normalnem svetu na primer, počakalo na konec kvalifikacij, se naredila analiza in ocena doseženega, v Sloveniji pa gredo stvari očitno nekoliko drugače. Tako drugače, da tudi na čelo izbranih vrst do 21 in 19 let sedejo nekdanji reprezentantje, ki so sicer v karierah prišli do izjemnih igralskih izkušenj, a se v trenerskih poslih (še) niso dokazali, mlade selekcije so tako nekakšen poligon za njihove prve trenerske izkušnje. Včasih je za kakšen posel potrebna tudi 'kilometrina'.

Te selektorju članov vsekakor ne manjka, ta se je že dokazal v klubskem in reprezentančnem nogometu. Ne pravim, da je zapanje vanj neupravičeno, a ostaja dejstvo, da je 'timing' neomejene podpore, ki jo je bil deležen, povsem zgrešen.
Verjetno je čas, da si priznamo, da se Slovenija z igralskim bazenom, ki ga ima, redno na velika tekmovanja ne bo uvrščala, a več kot 12-letna pavza (na SP 2010 je reprezentanco popeljal prav Kek) je že neuspeh. Še zlasti, ker Fifa in Uefa v svojem neumornem iskanju po večjih prihodkih, vseskozi širita svoj paradni tekmovanji. Če lahko tu in tam uspe po številu prebivalcu precej manjši Islandiji…

Prihodnost? Težava Slovenije je, da je ob vratarju Janu Oblaku njen najboljši igralec in prvi strelec Josip Iličić, ki mu včasih nekoliko zmanjka volje za aktivno sodelovanje v obrambnih akcijah, tudi najstarejši v reprezentanci. Če odštejemo Jasmina Kurtića, Miho Mevljo in Miho Blažiča pa po drugi stran veseli dejstvo, da so vsi ostali igralci v polju mlajši od 28 let. V zadnjem ciklusu so tako standardni člani izbrane vrste postali Sandi Lovrić (23 let), Adam Gnezda Čerin (22) in Benjamin Šeško (18), slednji je najverjetneje rešitev v napadu za naslednje desetletje in pol, napoveduje pa se mu izjemna kariera. 

Foto: Profimedia Benjamin Šeško Slovenija

Vsi ti mladeniči še lahko napredujejo in postanejo okostje nove generacije, prva naloga v prihodnosti pa bo najti nekoga, ki bo s potezami v napadalniih akcijah nadomestil Iličića. Zadnji dve tekmi tokratnih kvalifikacij, ki v rezultatskem smislu ne odločata več veliko, bi bili idealna priložnost za iskanje nekaterih rešitev. Enako ponuja tudi prihodnja Liga narodov, kjer bo Slovenja igrala v razredu B, kamor je napredovala pod zdajšnjim strokovnim vodstvom.

Sam sem zato, da Kek ostane selektor in poizkusi še enkrat, a naj to ne bo brez odsotnosti vsake kritike s strani vodilnih. "Pomembna je kontinuiteta v igralskem kadru, tudi v zvezi in stroki. Reprezentanca mora biti prepoznavna. Če bomo hodili le od cikla do cikla, bo zelo težko," v tem pogledu meni Kek. Delno bi se strinjal. Težava je v tem, da marsikdo obsedi na svojem mestu, če ve, da se ne bo nič spremenilo, ne glede na rezultat.

Lahko pa bi se morda začelo vsaj razmišljati tudi o tem, da bi na klop Slovenije sedel motivirani tujec, motiviran v smislu rezultata in ne denarja, nekdo, ki bi se želel dokazati. Slovenski trenerji, ki najbolj poznajo mentaliteto igralcev, bi sicer morali ostati vpeti v delo takšnega strokovnjaka in njegovega štaba. Ta bi po drugi strani lahko prinesel nekaj novih idej. Doslej so se sicer tujci že izkazali pri uspehih slovense košarke, odbojke, rokometa…