Kenny van Hummel je svoj čas veljal za zelo nadarjenega sprinterja, čigar debi na dirki po Franciji leta 2009 pri prokontinentalni ekipi Skil-Shimano pa si nismo zapomnili po kakšnih spektakularnih predstavah in napetih sprintih, temveč po njegovih mukah v gorah, ko se je iz etape v etapo boril s časovno zaporo. Z nečloveškimi napori se mu je vendarle uspelo prebiti vse do 17.etape, kljub slabim uvrstitvam pa je bil ena največjih atrakcij Toura 2009.
Štirinajst let po svojih predstavah, ki so se za vedno zapisale v srca kolesarskih navdušencev, se je v pogovorni kolesarski oddaji Cycloo spominjal svojega prvega nastopa na velikih tritedenskih dirkah. "Sploh se nisem nameraval udeležiti Toura, toda splomladi leta 2009 sem zmagal na petih dirkah in še nekajkrat končal na stopničkah. Ekipa je tako pomislila, da dirka traja tri tedne, morda pa se nam en dan nasmehne sreča in zadanemo z našim norim Van Hummelom," se je spominjal, kako je sploh pristal na startu največje dirke na svetu.
Čeprav je veljal za enega boljših sprinterjev, je na celotni dirki zgolj eno etapo zaključil v najboljši deseterici, a praktično postal prvi obraz dirke, potem ko je v vseh goratih etapah bil epski boj s časovno zaporo. "Že na višinskih pripravah pred Tourom sem začutil, da nisem imel prave forme in vzdržljivosti. Niti za zaključne sprinte. Morate biti sveži za pravi sprint, sam pa niti slučajno nisem bil na tem nivoju," se spominja, kako mu je bilo že pred dirko jasno, da nastop na Touru ni bil najboljša ideja.
Nato pa se je Van Hummel spomnil zanimive anekdote o svojem takratnem športnem direktorju Merijnu Zeemanu, ki je slovenski kolesarski javnosti predvsem znan kot športni direktor Primoža Rogliča pri Jumbo-Vismi, potem ko sta se oba leta 2015 pridružila nizozemski ekipi in skupaj iz nje ustvarila najmočnejšo ekipo na svetu.
Zeeman, ki je ves čas verjel, da lahko Van Hummel na pravi dan z nekoliko sreče preseneti vso kolesarsko smetano, je bil namreč odločen, da na vsak način spravi svojega varovanca čez gorate etape, da bi se v sprinterskih preizkušnjah lahko nato boril za etapno zmago. "Merijn je v nekem trenutku celo odigral, da se nam je pokvarilo vozilo. Vozili smo se navzgor po gori in okoli nas so bili gledalci, na cesti ni bilo praktično nič prostora. Komisar dirke se je na motorju vozil tik za Merijnovim vozilom. In takrat je Merijn odigral okvaro vozila."
"Sam sem nato klical gledalcem, v vseh jezikih, ki sem jih znal, da naj me potiskajo. Tako so me potiskali nekje med dvema in celo tremi kilometri. To sem si seveda lahko privoščil, ker je Merijn s svojim avtomobilom blokiral vsa vozila in promet za menoj. Pretvarjal se je, da ga ne more ponovno zagnati. Če že niste dovolj močni, morate biti vsaj premeteni," je zaključil Van Hummel, ki pa dirke na koncu vseeno ni končal zaradi padca v sedemnajsti etapi. Je pa zato pobral simpatije ljubiteljev kolesarstva širom sveta.
Priljubljenega kolesarja z vzdevkom "Kamikaza Kenny" je sloviti francoski L'Equipe razglasil za najslabšega hribolazca, ki se je kdajkoli udeležil dirke po Franciji. Pri časniku so izbiro utemeljili, da se ni še nikoli prej zgodilo, da bi en in isti kolesar zaključil čisto vsako gorsko etapo na zadnjem mestu. Francozi pri tem niso vzeli v obzir, da so se tisto leto številni sprinterji, ki bi prav tako trpeli v gorah, že pred prvo gorsko etapo poslovili od dirke, saj so bili prepričani, da ne bi preživeli časovne zapore.
Van Hummel je sicer tekom svoje profesionalne kariere zbral spoštovanja vrednih 23 zmag, po letu 2009 pa se je Toura lotil še leta 2012, ko se je dosti bolje odrezal v gorah, a dirke vseeno ni dokončal, saj je odstopil tekom petnajste etape.