Tudi v Južnoafriški republiki bomo čakali nanj. Na najlepši gol svetovnih prvenstev. Za zdaj se moramo zadovoljiti s tistimi, ki so bili doseženi na prejšnjih turnirjih. Tu je izbor enajstih najlepših.

11. Igor Belanov: Sovjetska Zveza – Belgija (Mehika 1986, drugi krog) 

Zlata žoga je leta 1986 presenetljivo romala v roke nogometaša Sovjetske zveze Igorja Belanova, ki do danes ostaja eden izmed zgolj treh nogometašev s hat-trickom na tekmi svetovnega prvenstva, ki jo je končal kot poraženec. Belanov se lahko tolaži vsaj s prvim golom na tekmi, ko je po podaji Aleksandra Zavarova našel samo stičišče prečke in vratnice in povedel svojo reprezentanco v vodstvo, tudi njegovi trije goli pa so bili na koncu premalo (3:4).

10. Arie Haan: Nizozemska – Italija (Argentina 1978, drugi skupinski del)

Mnogo pred časi Ronalda Koemana so imeli Nizozemci v svojih vrstah drugega bombarderja po imenu Arie Haan. Z izjemnim golom od daleč je Haan tulipanom prinesel remi že na tekmi proti Zahodni Nemčiji (2:2), toda zadetek, ki je poslal Nizozemsko v finale turnirja, je bil kljub vsemu povsem druga liga. Z dobrih 35 metrov se je Haan odločil presenetiti velikega Dina Zoffa v italijanskih vratih in to mu je še kako uspelo, saj je žoga nepričakovano zavila in v mreži končala ob pomoči vratnice (2:1). Zoff še danes ne more verjeti.

9. Maxi Rodriguez: Argentina – Mehika (Nemčija 2006, osmina finala)

Argentinci so z nekaj navdušujočimi predstavami "zažgali" na prvih treh tekmah svetovnega prvenstva v Nemčiji, toda do tedaj neprepričljiva Mehika jim je v osmini finala povzročala veliko preglavic. Četrtfinalni zmenek z domačim Elfom, ki je bil tudi konec za Albicelestes, jim je šele v podaljšku prinesel fantastičen volej Maxija Rodrigueza. Z enim tehnično najbolj dovršenih strelov si je s prsmi zaustavil žogo na robu kazenskega prostora in jo z levico "iz prve" poslal prek mehiškega vratarja v nebranjeni del mreže. Poezija.

8. Dennis Bergkamp: Nizozemska – Argentina (Francija 1998, četrtfinale)

Nizozemski mojster Dennis Bergkamp ni bil tujec fantastičnim zadetkom, toda verjetno najmarkantnejšega je zabil ravno na največji sceni svetovnega prvenstva. V četrtfinalnem dvoboju velikanov proti Argentini je sprejel 60 metrov dolgo podajo branilca Franka de Boerja, jo mojstrsko ustavil in že z naslednjim dotikom spravil mimo Roberta Ayale ter pospravil za hrbet Carlosa Roaja. V 89. minuti je Bergkamp tako odločil tekmo (2:1) in jo rešil podaljškov, obenem pa v ekstazo spravil nizozemskega komentatorja Jacka Van Gelderja.

7. Josimar: Brazilija – Severna Irska (Mehika 1986, skupinski del)

Dobri slovenski znanci Severni Irci so trenutke slave na svetovnem prvenstvu, za razliko od letos, doživljali leta 1986. Čeprav so bili Brazilci takrat daleč od nepremagljivih (prilezli so le do četrtfinala), so imeli v moštvu še vedno nekaj največjih mojstrov. Tako je rezervni desni bočni branilec Josimar zabil enega izmed golov prvenstva, ko je od daleč iz na videz nemogočega položaja premagal nemočnega Pata Jenningsa v vratih "zelene armade".

6. Saeed Al-Owairan: Savdska Arabija – Belgija (ZDA 1994, skupinski del)

Do zdaj najbližja "kopija" enega največkrat predvajanih zadetkov SP, ko je Diego Maradona preigral celotno angleško obrambo, je uspela Savdijcu Saeedu Al-Owairanu. Z zadetkom proti Belgiji si je prislužil vzdevek "arabski Maradona", z edinim zadetkom na tekmi pa je zagotovil Savdski Arabiji pot v nadaljnje tekmovanje. "To je bil najboljši gol, kar sem jih zabil v življenju," je Al-Owairan dejal po tekmi. "Zabil sem ga za vsakega Savdijca na svetu, za vsakega Arabca!" Izjemen zadetek pa je imel tudi negativne posledice, saj ga je status zvezde kmalu stal prostosti, ker je zaradi pretiranega uživanja nočnega življenja končal v zaporu. "Ta gol sem do zdaj mogoče videl že tisočkrat in resno mi gre že na živce," je kasneje priznal.

5. Roberto Baggio: Italija – Češkoslovaška (Italija 1990, skupinski del)

Vzhajajoča zvezda evropskega nogometa Roberto "božanski repek" Baggio je svoj vzpon med najboljše nogometaše stare celine potrdil na domačem svetovnem prvenstvu leta 1990. Na tekmi proti Češkoslovaški je sprejel žogo na sredini igrišča, odigral dvojno podajo, s katero se je rešil dveh spremljevalcev, nato pa še elegantno krenil mimo Ivana Haška na hot-dog posla Miroslava Kadleca in mirno zaključil mimo vratarja Jana Stejskala. Že čez štiri leta je njegova zvezda začela ugašati, ko je čez prečko poslal odločilno enajstmetrovko v finalu proti Braziliji.

4. Esteban Cambiasso: Argentina – Srbija in Črna gora (Nemčija 2006, skupinski del)

Ves svet se je bal Argentine po masakru nad Srbi in Črnogorci na drugi tekmi zadnjega svetovnega prvenstva v Nemčiji (6:0). Dejstvo, da je bil zadetek Estebana Cambiassa delo praktično celotne ekipe, je dajalo vtis, da so Albicelestes po letu 1986 končno na pravi poti. S 24 zaporednimi podajami so Argentinci potrpežljivo pletli mrežo okrog vrat Dragoslava Jevrića, tudi zaključek pa ni bil od muh, saj je Hernan Crespo s peto našel Cambiassa, ki je s 27. dotikom mojstrsko zaključil eno izmed naj akcij vseh časov.

3. Pelé: Brazilija – Švedska (Švedska 1958, finale)

Šele 17 let je imel mladi Brazilec po imenu Pelé, a tudi igranje na svetovnem prvenstvu mu ni predstavljalo nikakršne ovire. Na Švedskem leta 1958 je Pelé dokazal, da je prvi brazilski "fenomeno". Proti Sovjetski zvezi je debitiral v skupinskem delu, nato pa zabil odločilni gol proti Walesu v četrtfinalu, hat-trick v polfinalu so popili Francozi, toda najboljše je prihranil za konec. Zanesljiva zmaga nad gostitelji Švedi (5:2) in eden najlepših golov vseh časov (na tej tekmi je zabil dva), in to kljub temu, da je pred tekmo ves dan deževalo, žoge tistega časa pa so bile v vodi težke kot cent. Kljub temu je Pelé v svoji neverjetni eleganci ustavil žogo na prsih, jo spravil čez glavo branilca in z volejem pospravil v mrežo.

2. Diego Maradona: Argentina – Anglija (Mehika 1986, četrtfinale)

"Goooooool! To je za zjokati, oprostite, gledalci" je dejal vzhičeni argentinski komentator. Vedel je, da je videl enega najboljših zadetkov SP vseh časov. Le nekaj trenutkov prej je Diego Armando Maradona z enim najbolj kontroverznih golov ("božja roka") povedel Argentino v četrtfinalno vodstvo proti Angliji, s katero so bili Južnoameričani pred začetkom prvenstva še v vojni. Drugi zadetek Maradone je bil Diego v svoji najboljši luči – na svoji polovici se je mojstrsko obrnil in v prahu pustil Petra Beardsleyja, prehitel Petra Reida, odskočil mimo Terryja Butcherja in zaplesal mimo Terryja Fenwicka, ki ga je želel povleči za majico. In že je bil v kazenskem prostoru. Maradona je bil šest let prej na prijateljski tekmi z Angleži v podobnem položaju toda pred Rayem Clemencom streljal mimo vrat. Po tekmi je zazvonil Maradonov telefon – bil je njegov brat: "Moral bi preigrati vratarja!" mu je dejal in šest let kasneje se je Maradona znašel pred Petrom Shiltonom, ga po bratovem nasvetu preigral in zabil v prazno mrežo.

1. Carlos Alberto: Brazilija – Italija (Mehika 1970, finale)

Nekaj čarobnega je v Mehiki, saj je najlepši zadetek v zgodovini SP prav tako padel v tej srednjeameriški državi, kot tudi ostali trije iz najboljše enajsterice golov. Na prvenstvu leta 1970 fantastične brazilske generacije ni zmedla niti zamenjava selektorja pred začetkom turnirja, carioce iz Mehike pa so verjetno najboljša nogometna enasterica, kar jih je kdaj igralo na zelenicah prvenstev. Izživljanje nad Italijani v finalu (4:1) je na najlepši možni način končal kapetan Carlos Alberto z zadnjim golom izjemnega turnirja, s katerim so Brazilci na najlepši možni način potrdili absolutno svetovno dominacijo. Zadetek se je začel kuhati že v obrambi, kjer je Clodoaldo preigral štiri azzurre in podal na levo do Rivelina, ki je našel Jarzinha. Slednji je na levem boku preigral Giacinta Facchettija in "zavrnil" do Peléja na robu kazenskega prostora. Brazilski genij je pred Tarcisiem Burgnichem nonšalantno podal na svojo desno, kjer je od nikoder pritekel kapetan Carlos Alberto in še zadnjič "zraketiral" Italijane.

"Čustva ob zadetku so bila seveda neverjetna, toda po tekmi in še danes šele dojemam, kako lep in kako pomemben gol je to bil, saj ljudje še vedno govorijo o njem," je v enem izmed novejših intervjujev delal Alberto. "Mislim, da je bil to najlepši gol svetovnih prvenstev. Sam zadetek je bil majhna podrobnost, toda slog igre iz zadnje vrste je bil zares fantastičen."