Štirinajst točk, četrto mesto v predtekmovalni skupini G. To bodo glavne postavke v zgodovinskih analih, ko bo govora o nastopih Slovenije v pravkar končanem kvalifikacijskem ciklusu.
Ciklusu, ki se je začel z optimizmom, samozavestjo in prepričanjem, da bo drugačen od prejšnjega. Naj spomnimo: Slovenija je v kvalifikacijah za SP 2018 osvojila 15 točk ter osvojila četrto mesto v skupini - za Anglijo, Slovaško in Škotsko, ter pred Litvo in Malto.
Vera v boljšo prihodnost je prišla z imenovanjem Matjaža Keka. Pod vodstvom Srečka Katanca, ki se je zapletel v pravo vojno z delom slovenske sedme sile, in Tomaža Kavčiča, čigar mandat so zaznamovali slabi rezultati v novoustanovljeni Ligi narodov in odpovedi nekaterih zvezdnikov, je Slovenija dosegla manj od pričakovanj. Kek naj bi vse skupaj popravil, izboljšal, pripeljal na višji nivo in posledično na veliko tekmovanje.
Pravkar končane kvalifikacije so pokazale, da Kek nima čarobne palice ali skrivnega recepta. Pokazale so, da ima Slovenija ekipo, ki na dober dan lahko premaga vrhunske tekmece, na slab dan pa se lahko muči proti objektivno slabšim in manj renomiranim nasprotnikom. Kar ni nič novega.
Pogled na postave ekip v skupini G bo objektivnemu opazovalcu povedal, da je Slovenija tam, kjer jo je večina izven meja naše države pričakovala. Če upoštevamo vrednost nogometašev na trgu, njihove klube in vloge v le-teh, lahko ugotovimo, da imajo Poljaki boljše posameznike od nas. Tudi Avstrijci. Ti so v Stožicah, ob izostanku nekaterih zvezdnikov, na prelomni tekmi kvalifikacij predstavili kopico hitrih, tehnično in taktično vrhunsko podkovanih posameznikov, ki se dopolnjujejo kot celota. Gotovo imajo precej širši nabor ustreznih igralcev kot mi.
Tudi pod vodstvom Katanca je Slovenija pokazala nekaj zelo dobrih predstav, kot je bila denimo letošnja septembrska proti Poljakom. Katančeva Slovenija je ob odlični igri remizirala z Anglijo, suvereno ugnala Slovaško in doma praviloma igrala dobro ali vsaj solidno, medtem ko so bile gostujoče kvalifikacijske tekme zelo medle, celo slabe.
Kekova Slovenija prav tako ni konstantna. V gosteh, z izjemo petarde v Latviji, kakšnega presežka ni bilo. Na preostalih štirih tekmah zgolj ena osvojena točka, v oči pa sta bodli predvsem povsem brezzobi predstavi v Celovcu in Skopju. Tudi na zadnji tekmi v Varšavi je imela ekipa odlična, pa tudi zelo skromna obdobja v igri.
Slovenija je zelo "tanka" pri centralnih branilcih in centralnih vezistih. Imamo kakovostne ofenzivne zvezne igralce z različnimi odlikami, imamo nekaj izbire v konici napada, imamo vrhunskega vratarja, ki sedaj nosi kapetanski trak. To zadnje dejstvo me malce zbode, potem ko se je Jan Oblak, bodimo pošteni, v preteklem letu delal norca iz slovenske javnosti. A gre za enega najboljših vratarjev na svetu, željnega prevzeti vlogo vodje v kolektivu in polno motivirani Oblak lahko Sloveniji da veliko. Praktično vsi zvezdniki imajo velik ego, naši niso drugačni. Treba jim je ustreči, jim zagotoviti veljavo v moštvu. Slovenija si težko privošči izostanek kateregakoli vrhunskega igralca, posebej potem, ko del izbrane vrste nista več Kevin Kampl in Nejc Skubic.
Revolucije ne gre pričakovati in tudi ni potrebna. Kek na položaju ni še niti leto dni in v teh kvalifikacijah je šele dobil podroben vpogled v moštvo. V naslednjem letu kvalifikacij ne bo, zato pa si bo Slovenija lahko brusila zobe v razredu D Lige narodov, kjer bo praktično na vsaki tekmi v vlogi favoritinje.
Za sodbo o drugem Kekovem mandatu je še prezgodaj, a velja opozoriti, da je sito za uvrstitev na svetovno prvenstvo manjše kot tisto za plasman na Euro. Še en neuspešen ciklus bi že lahko pomenil slovo nekaterih sedanjih reprezentantov, ki bodo čez tri ali štiri leta že v pozni fazi svoje kariere.
Slovenija bo kmalu gostila evropsko prvenstvo do 21 let in tam bomo dobili nekatere odgovore o možnih naslednikih sedanje generacije. Odmevnih uspehov v mlajših reprezentančnih kategorijah, z izjemo nekaterih prestižnih zmag na posameznih tekmah, Slovenija v zadnjem obdobju ni beležila.
O ustroju našega mladinskega pogona bi se dalo povedati veliko. Mlade talente se usmerja v regionalne centre, temu primerno je vlaganje v infrastrukturo, financiranje in določbe prestopov mladih nogometašev. Veliko mladeničev svoj matični klub zapusti prehitro, preden so dobro pripravljeni na selitev iz domačega okolja. Izgubijo se v selekcionioniranju, ki pa pri najstnikih, posebej tistih osnovnošolskih, še zdaleč ni natančna znanost. Vsi skupaj se lahko vprašamo, ali je to res prava pot, da iz slovenskih talentov iztisnemo največ. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da zaradi majhnega števila prebivalstva še tako dovršen mladinski model Sloveniji ne bo zagotavljal uvrstitve na velika tekmovanja.
Bolj kot v navijaškem smislu me neuspeh reprezentance boli zaradi otrok. V Sloveniji je okrog 50.000 registriranih nogometašev in nogometašic, njihovo število se vsakodnevno veča. Mnogi imajo doma drese naše reprezentance in še nikoli niso videli nastopa njihove države na evropskem ali svetovnem prvenstvu, ko celotni svet spremlja turnir in se čas ustavi.
Kek je vrnil vero v reprezentanco, a za ohranitev zagona bo treba začeti zmagovati. Tudi proti bolje rangiranim. Slovenci smo preveč uspešni v ostalih športih, da bi se v nogometu zadovoljili s povprečnostjo ali pa z rahlim preseganjem le-tega. Kar je po svoje prav. Treba je stremeti k boljši prihodnosti, se izpopolnjevati, se primerjati z najuspešnejšimi. Le to prinaša napredek.
"Nezadovoljstvo je prvi korak k napredku človeka ali naroda," je nekoč dejal in zapisal irski literarni genij Oscar Wilde.
V zadnjih 4 tednih sem prejel 27346 EUR od dela s krajšim delovnim časom od doma. To službo sem dobil …
Nimamo res vrhunskega napadalca, niti res vrhunskega beka, zato pa je vse odvisno od dneva.