BOŽJA ZMAGA: Forrest Custer Smithson je leta 1908 v Londonu dobil tek z ovirami. Pri tem je imel pod roko biblijo. Nekateri menijo, da mu je pomagal Bog, čeprav je moral imeti za zmago tudi mnogo boljšo tehniko od nasprotnikov.
MARATONSKA ROKOBORBA: Leta 1912, ko na olimpijskih igrah rokoborba še ni imela časovne omejitve, so nekateri dvoboji trajali tudi po več ur. Včasih tudi po več urah tekmovanja sodniki niso "znali" dosoditi zmage.
ZAPORNIK: Ameriški prvak Howard Drew leta 1912 ni nastopil v teku na 100 metrov. Nekdo od tekmecev ga je zaprl v garderobo, tako da sploh ni mogel nastopiti.
TITANIC: Norris Williams je v Parizu leta 1924 zmagal v paru s Hazel Wigthman v tenisu med mešanimi dvojicami. Leta 1912 je preživel katastrofo ob brodolomu Titanica.
BOKS: Ameriški boksar Joe Lazarus je v 6. krogu na OI 1924 nokavtiral Šveda Andrena. Sodniki so zmago po točkah dosodili Švedu.
KAVA: Leta 1932 v Los Angelesu so brazilski športniki morali na igrah prodajati kavo, ki so jo prinesli s seboj. Tako so si plačali bivanje v ZDA.
ŽENSKE-MOŠKI: Poljakinja Stanislawa Walasisicz je leta 1932 v Los Angelesu osvojila zlato v teku na 100 metrov, štiri leta kasneje v Berlinu pa srebro. Leta 1980, ko je umrla, so ugotovili, da je bila - moški. Tamara in Irina Pres sta leta 1964 osvojili tri zlate medalje v atletiki. Irina je kroglo sunila kar šest metrov dlje od nasprotnic. Rusinji sta se umaknili leta 1966, ko so na evropskem prvenstvu napovedali kontrolo spola.
DOPING: Danec Enemark Jensen je leta 1960 v Rimu umrl med kolesarsko dirko. Vzrok je bil jemanje nedovoljenih poživil. Mednarodni olimpijski komite je njegovi družini po igrah izročil zlato medaljo. Doping takrat namreč ni bil prepovedan.
BREZ NASPROTNIKOV: Leta 1964 Boris Lagutin ni imel nasprotnika v boksu. V 1. krogu je bil nasprotnik diskvalificiran, v drugem krogu se je predal in ni nastopil, naslednji nasprotnik pa je bil diskvalificiran, ker ni mogel verjeti, da je Lagurin začel z rokoborbo, namesto z boksom.
DOPUST: Kolumbijski igralec tenisa Urbina Jordan je leta 1988 v Seulu prebil cel teden v olimpijski vasi, vendar na olimpijskih igrah ni nastopil. Dan pred začetkom turnirja mu delodajalec namreč ni podaljšal dopusta za nastop na olimpijskih igrah in pred prvim nastopom se je moral vrniti domov.
POD VODO: Turek Ali Riza Bilal je leta 1992 nastopil v skifu. Pred tekmo je izgubil veslo in skočil za njim. Kmalu je tudi sam potonil in rešili so ga šele prireditelji.
ZASTAVE: Leta 2000 v Sydneyju so tekmovalci Severne in Južne Koreje na odprtje iger prišli pod skupno zastavo. Štirje reprezentanti Vzhodnega Timorja pa so za "svojo" vzeli kar olimpijsko zastavo.
PLAVALEC: Igre v Sydneyju je zaznamoval tudi afriški plavalec Eric Moussambani iz Ekvatorialne Gvineje. Ker sta njegova edina "nespretna" tekmeca v kvalifikacijah prehitro skočila v vodo in bila diskvalificirana, se je Gvinejec sam pogumno podal na preizkušnjo 100 m prosto. Plaval je počasi in previdno, na koncu pa je komaj zmogel razdaljo. S časom 1:52,72 je bil več kot minuto slabši od dosežkov najboljših na tej razdalji.
Ljudje so ga pričeli občudovati potem, ko so izvedeli, da se je komaj pred osmimi meseci pred igrami naučil plavati. V Sydneyju je prvič nastopil v 50 meterskem bazenu, še nikoli prej ni preplaval 100-metrske razdalje. Po tekmi je dejal, da je na polovici že mislil odnehati, a ga je naprej gnala vzpodbuda iz občinstva. Tudi njegova kolegica Barila Bolopa je na 50 m vknjižila najslabši možen čas v zgodovini, a so jo po tekmi novinarji oblegali, kot nikogar drugega.
MARATONCU UKRADEL ZMAGO: Maratonska preizkušnja v Atenah se je slabo končala za Brazilca Vanderleijo Limo. Slednji je še pet kilometrov pred koncem najdaljše atletske preizkušnje vodil, ko je atleta napadel 57-letni odstavljeni irski duhovnik Cornelius Horan. Tekmovalca je potisnil, tako da je namesto zlata na koncu osvojil bron.
Važno je sodelovati
Mnogi športniki so na olimpijskih igrah poosebljali Pierre de Coubertinovo (ustanovitelj modernih olimpijskih iger) načelo "Važno je sodelovati, ne zmagati". Moussambani, Bolopa, Abdul Baser Wasiqi, Pyambuu Tuul, Charles Olemus in ostali so vedeli, da ne bodo niti blizu stopničk, a so se vseeno pogumno spustili v boj z najboljšimi.
Wasiqi iz Afganistana je bil na olimpijskem maratonu v Atlanti leta 1996 gladko zadnji. Za razliko od nekaterih prej omenjenih športnikov, ki sta dobila posebno povabilo na igre zaradi promoviranja športa v športno manj razvitih deželah po svetu, je bil Wasiqi dober tekač, sposoben teči okrog dve uri in pol, a mu je poškodba preprečila, da bi v cilj prišel z najboljšimi. Kljub temu se ni predal, tekmovanje je končal, pa čeprav ga je bilo potrebno čakati kar precej časa. V cilj je prispel po štirih urah, 24 minutah in 17 sekundah, med 111 tekmovalci je bil 111., za predzadnjim je zaostal poldrugo uro. Prireditelji so takrat že pospravljali cilj.
Olemus iz Haitija je bil najslabši tekač na 10.000 metrov na olimpijskih igrah v Montrealu leta 1976. Tek je končal po 42 minutah in enajstih sekundah, torej v času, ki ga dosegajo rekreativci po vsem svetu. A je pokazal pogum in olimpijski duh, pri tem, ko je tekmoval in tek tudi zaključil.
Mala Sakonninhom iz Laosa je bila zadnja v sprintu na 100 metrov v Seulu 1988, njenih 15,12 sekunde pa danes premaga vsak srednješolski tekač. Luvsanlkhundeg Otgonbayar iz Mongolije je bila zadnja na ženskem maratonu v Atenah 2004, finska kolesarka na stezi Mira Kasslin je bila s 37,145 sekunde zadnja v preizkušnji na 500 metrov v Sydneyju, Alžirka Samia Hireche, ki je v Atlanti veslala v ženskem enojcu, je tekmo končala v času 9:28,41, kar zmore vsak mlajši mladinec oziroma pionir.
Za olimpijske igre je sicer značilno, da namesto načela "Važno je sodelovati, ne zmagati" vse bolj v ospredje prihaja latinsko reklo Citius, Altius, Fortius (hitreje, višje, močneje).