Kako je z vašo nadaljnjo potjo? Ste se že dokončno odločili?
Zaradi poškodbe sem igralsko kariero verjetno že končal. Pravzaprav je moje športne poti skoraj zagotovo že konec. To je bilo to. Je pa bilo lepo, dokler je trajalo. Zdaj je verjetno žal konec.

V Litvi ste s slovensko reprezentanco kot ambasador naslednjega evropskega prvenstva. Je tekme težko spremljati takole, le ob igrišču?
Izjemno težko. Še posebno kadar se tekme odvijajo tako, kot sta se prvi za Slovenijo na tem prvenstvu v Litvi. Lahko samo upaš, da se bo vse odvilo na najboljši možni način. In seveda navijaš za zmago.

Kako bi ocenili prva dvoboja z Bolgarijo in Ukrajino?
Dobro. V igri je bilo videti nekaj dobrih reči, nekaj pa jih je bilo tudi slabih. Upam, da se dvigujemo. Prvi tekmi sta bili dobra šola. Res smo dosegli težke zmage, a najpomembnejše je, da imamo po dveh tekmah prav toliko zmag. Nihče se ne bo kar predal in že pred tekmo položil orožja. Upam, da je prosti dan malce pomagal in se bo reprezentanca proti Gruziji na parket vrnila še močnejša.

Vas ob takšnih tekmah kdaj zamika, da bi igralcem priskočili na pomoč?
Ne. Pravzaprav o tem niti ne razmišljam. Upam, da lahko fantom na trenutke pomagam s kakšnim nasvetom, da sem jim – čeprav vsi igrajo v vrhunskih klubih in so vrhunski igralci in profesionalci – v pomoč pri zadevah iz igralske perspektive. Tu sem predvsem za moralno podporo.