Slovenija je izgubila še enega ekstremnega športnika, kolesarja Jureta Robiča …
Uf, težko je. Še zjutraj sem se z njim pogovarjal po telefonu. Čez 14 dni bom poskušal postaviti svetovni rekord v 24-urnem kronometru in rekel mi je, da bo prišel navijat zame ter da se sam pripravlja na dirko v Avstraliji. Še zjutraj je bil poln energije, tako kot zmeraj. Še zdaj ne morem verjeti, da je to res. Hudo mi je, bila sva dobra prijatelja, ob takšnih stvareh se zamisliš nad malenkostmi, s katerimi se v življenju obremenjujemo, ko pa ti lahko le sekunda vzame prijatelja.

Po svetu je bil izpostavljen mnogim nevarnostim, nesreča pa se je zgodila ravno v domačem kraju ...

Ja, kar se tiče tega, je na dirkah res manj nevarno, ker imaš ob sebi ekipo, ki te varuje. Nevarno pa je na treningih, na naših cestah, ker si odvisen od drugih in okoliščin. Ne vem niti, ali je bil sam kriv ali ne, a to ni pomembno, vedno si odvisen od drugih. Dogaja se, da so vozniki na naših cestah precej neuvidevni in si res kar v nevarnosti. Ne le če si ekstremni športnik, ampak tudi kot običajen kolesar.

Bi ekstremni kolesarji za treninge potrebovali posebne, zavarovane proge?

Ne, ne bi rekel. Mi smo navadni kolesarji, ki pač malo več časa preživimo na cesti. Zato smo bolj orientirani. Tudi sam velikokrat pridem v situacijo z voznikom, ki naredi takšno zadevo, da če bi na kolesu sedel manj izkušen kolesar, bi se mi večkrat na teden zgodila kakšna tragična zadeva. Še zdaj ne razumem, da se Jure ni mogel izogniti temu.

Kje so največje težave?

Prvič bi morali vozniki spremeniti odnos do kolesarjev, ker je pri nas na žalost daleč najslabše stanje od vseh evropskih držav. Še na Hrvaškem ni tako hudo, da ne govorimo o Avstriji in Italiji. Potem je tu infrastruktura, ki ni najboljša. Popravlja se ravno na Gorenjskem in v Prekmurju, okoli Ljubljane pa ni dobro. Ko peljem otroke s kolesom malce ven iz Črnuč, mi je težko pri srcu.