"Resnično ne bi zmogel prečkati ciljno črto, morda na kolenih in rokah, če ne bi dobil pomoč. Čas mi ne pomeni nič, saj vem, da sam ne bi prišel v cilj, če me ne bi prijeli in me nosili čez črto," je dan po londonskem maratonu dejal 35-letni David Wyeth, ki se je opotekal v zadnjih metrih lpreizkušnje, ko mu je na pomoč priskočil Matthew Rees.

Slednji je sicer zabeležil minuto in pol slabši čas, saj je startno črto prečkal nekoliko prej kot Wyeth. Ta je poskušal zabeležiti boljši čas kot dve uri in 40 minut, a je na progi povsem dehidriral.

"Ravno sem skušal nekako sprintati v cilj, ko sem videl Davida. Resnično je trpel, noge so ga povsem izdale in padel je na tla. Prišel sem do njega in dejal mi je, da mora končati. 'To tudi boš' sem mu odvrnil in mu pomagal na noge. Bilo je očitno, da mu ne bo uspelo samemu, zato sem se odločil, da bom ostal z njim in mu pomagal v cilj," pa je dejal Rees.

"Malce se počutim kot prevarant, ker sem okoli vratu dobil kolajno za pretečeni maraton. Moral bi jo malce odrezati in košček izročiti Matthewu, saj mu pripada," je še dejal Wyeth, ki mu je žal, da je prestrašil družino, predvsem majhna otroka, ki ga je spremljala ob koncu maratona: "Bil sem sebičen, preveč sem tvegal."

Organizatorji so poskrbeli, da sta se tekmovalcan srečala dan po teku.