Hokejska reprezentanca se je uvrstila na olimpijske igre. Kaj vam osebno pomeni ta podvig?
Kot igralec sem si vedno želel igrati na olimpijskih igrah, zdaj nam je to le uspelo. Tega sem zelo vesel, saj vem, kako težko je to doseči. Zame je to kot kolajna. Saj bi jo rad napovedal tako kot smučarji ali biatlonci tudi za olimpijske igre, a tega ne morem storiti. Vsaj za zdaj ne.

Ko je Matjaž Kopitar prevzel reprezentanco, si je za cilj postavil prav uvrstitev v Soči. Ste osebno verjeli v to?
Cilj je bil pravzaprav postavljen skupaj. Igrali smo že na prvenstvih skupine A, še nikoli pa na olimpijskih igrah. Vedno si je treba postaviti še nekoliko višji cilj. To se ni zgodilo v eni sezoni. Tri leta smo delali na tem. To je bil cilj celotne HZS. Sam turnir je kratek, a nanj se je treba pripravljati že veliko prej. Nekaj sezon smo sestavljali optimalno reprezentanco in uspelo nam je. Imeli smo srečo s poškodbami in igrali so res vsi najboljši, seveda brez Jana Muršaka in Anžeta Kopitarja, vendar na njiju zaradi igranja v ligi NHL nismo nikoli resno računali. So pa bili na voljo vsi drugi. To je bil plod večletnega dela. Organizacijo smo postavili na tako raven, da je bil uspeh temu primeren. Igralci so lahko razmišljali le o hokeju.

V preteklosti je imela zveza ogromen finančni dolg. Kakšno je stanje zdaj? Tudi uvrstitev na olimpijske igre naj bi zahtevala dodatnega pol milijona evrov.
Ko smo prišli na zvezo, so bili vsi računi blokirani. Bilo je zelo slabo stanje, ni bilo neke prihodnosti, vizije. Treba je bilo postaviti visoke cilje. V slovenskem športu si jih je treba postaviti visoko, saj vidimo, da je veliko uspehov – v smučanju, skokih, rokometaši so bili uspešni. Imamo izjemne športnike. Med sabo kar tekmujemo, konkurenca je dobrodošla. Zveza se je v tem času dobro sanirala, reči imam pod nadzorom. Zdaj delamo z veseljem, na začetku pa je bil položaj zelo težak. Računi, dobavitelji, pokrovitelji, hokejisti sami – ni bilo nobenega zaupanja. Vse sprte strani je bilo treba povezati, a to lahko uspe le z nekim zaupanjem v pošteno delo. Vesel sem, da se zdaj ljudje ne branijo sodelovati s HZS, na začetku so se vsi otepali tega. Zdaj smo na določeni ravni, a se moramo truditi še naprej, v to so nas z uspehi prisilili tudi igralci. Za OI je treba zbrati še pol milijona več in to je dodaten izziv. Verjamem, da nam bo uspelo.

Kakšen je trenuten dolg?
Po sezoni bo znana bolj natančna številka. Ne vidim večjega dolga. Menim, da nam bo ostal en kredit, pa še ta bo v večji meri pokrit. Najpomembneje se mi zdi, da so dobavitelji zadovoljni in da imajo fantje najboljše razmere za delo. Po tej ali pa največ naslednji sezoni bomo lahko rekli, da je zveza sanirana.

Je maja na SP cilj predvsem obstanek med elito?
Vedno si želimo nekaj več. V skupini A smo zdaj že nekajkrat igrali, morda je napočil čas, da premagamo tudi katero od velesil. Nekajkrat smo že bili blizu, zdaj bi bil že čas za kakšno presenečenje. Seveda pa si želim kolajne. To je morda zdaj videti nemogoče, a nemogoča se nam je vrsto let zdela tudi uvrstitev na OI. Imamo izjemno reprezentanco, in če k njej dodamo Muršaka in Kopitarja, se nam lahko nekoč vse tudi poklopi na poti do kolajne ali pa vsaj uvrstitve med prvih šest reprezentanc.

Imamo šest dvoran, le malo profesionalnih hokejistov ...
Slovenci se v večini športov ne moremo primerjati z drugimi. To nima smisla. Nikoli ne poudarjam, koliko imamo dvoran in igralcev. Tega se ne da spremeniti, Slovenija je pač majhna. Imamo veliko vrhunskih športnikov, a majhno gospodarstvo, ki bi jim lahko pomagalo. Pokrovitelji vseh zvez in klubov so pravzaprav ena in ista podjetja. Glede na število ljudi in posledično športnikov pa smo eden izmed najuspešnejših narodov. V bistvu vsi tekmujemo za svoj kolač sponzorskih sredstev in sredstev s strani ministrstva, fundacije za šport ... Imamo neko interno prvenstvo.

Kako gledate na uspehe v drugih športih?
Če bo tako šlo do olimpijskih iger v Sočiju, bo Slovenija osvojila kar nekaj kolajn. Želim si jih čim več. To bo le pokazatelj tega, da se lahko veliko naredi tudi z nekoliko slabšimi pogoji. Vsi se bodo spraševali, kako je to mogoče, a slovenski športniki so res nekaj posebnega.