Ko se proti tebi zbere celotni Mednarodni olimpijski komite in zaradi tvojih nastopov uveljavi novo pravilo, zaradi katerega takšni ali drugačni tekmovalci, kot si sam, ne smejo več nastopati na OI, potem veš, da si olimpijska legenda. To je zgodba mitskega smučarskega skakalca Eddieja Edwardsa.

Klicali so ga "eagle" (angl. orel) toda letel kot ptica prav gotovo ni. Bolje rečeno se je nekako "zapeljal" po vzletni mizi navzdol in enkrat bolj, drugič manj zanesljivo pristal, medtem ko se je svetovna javnost na smrt bala za njegovo življenje. Na olimpijskih igrah leta 1988 v Calgaryju je bil krepko zadnji, kljub temu pa je osvojil srca prav vsakega navijača. Najbrž zaradi svojega poguma, precej verjetno pa tudi zaradi malce "pavlihastega" videza.

Olimpijsko zlato je bilo pač nedosegljivo za moža iz Cheltenhama na jugozahodu Anglije. Po poklicu slikopleskar je bil kot prvo pač pretežek za kakšen resen dosežek. Druga težava so bila njegova velika očala, ki so se ob hladnem vremenu seveda ničkolikokrat zameglila. Tudi oprema, za katero je poskrbel z lastnimi finančnimi sredstvi, je seveda vsaj za nekaj razredov zaostajala za takratnim razvojem. Skok dolg 73,5 metra je kljub temu pomenil britanski rekord in ovacije na prepolnih tribunah.

Eden izmed "mitskih" skokov Eddieja Edwardsa na OI v Calgaryju (1988):

Zaradi vse večje popularnosti si je Edwards kar sredi iger najel agenta, ki pa ga je spoznal šele ob povratku v London, kjer ga je pričakala več tisočglava množica. V govoru na zaključku iger ga je omenil celo predsednik MOK Juan Antonio Samaranch, z besedami:

"(V Calgaryju, op.p.) so ustvarili nove cilje, postavili nove svetovne rekorde, nekateri pa so celo poleteli kot orli." Zbrana množica je ob huronskem navdušenju začela vzklikati: "Eddie, Eddie …"

Britanec je tako navdušil gledalce, malo manj pa odgovorne v skakalnem športu. Po igrah so v veljavo kmalu stopila nova pravila, ki so močno omejila nastope tekmovalcem "Eddiejevega kova". Skorajda mitski status pa je skakalec obdržal vse do današnjih dni, saj nanj niso pozabili niti organizatorji prihajajočih iger v Vancouvru. Tako je 7. Januarja, le nekaj tednov nazaj, po ulicah kanadskega Winnipega ponosno nosil olimpijski ogenj.

"Nisem se posebej pripravljal za to," je dejal Edwards. "Mislil sem si – 300 metrov … To lahko še jaz naredim! Čeprav je res, da se nisem mogel odločiti ali naj sprintam, joggam, ali hodim," je kasneje povedal.