Povratek italijanskega napadalca, ki je dosegel zadetek za zmago Italije nad Savdsko Arabijo (2:1), je zasenčil rasističen škandal.

Skupina navijačev v švicarskem St. Gallenu je na tribuni razgrnila transparent z napisom "moj kapetan je italijanske krvi". Sporočilo je bilo namenjeno Mariu Balotelliju, potomcu ganskih migrantov, ki se je leta 1990 rodil na Siciliji. Ker mu biološki starti zaradi finančnih težav niso mogli zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe, so ga pri treh letih dali v rejo družini na severu Italije. 

Pri 18 letih je lahko uradno zaprosil za italijansko državljanstvo in ga tudi dobil. "Italijan sem. Počutim se kot Italijan in vedno bom igral za italijansko reprezentanco," je takrat izjavil nadobudni nogometaš.

Balotellijevo življenje ni bilo postlano z rožicami, saj se je od rane mladosti srečeval z rasizmom, ki ga tudi danes spremlja skorajda na vsakem koraku.

"Če bi bil bil bel, bi zagotovo imel precej manj težav," je zapisal v knjigi Demoni, katere odlomke je v luči zadnjega rasističnega škandala v Švici povzela Gazzetta dello Sport. "Prejemam ogromno pisem otrok, ki v meni vidijo vzornika, ker nisem nikoli bežal pred rasizmom, ampak sem se z njim soočil."

"Ponižujoče je bilo, ko so mi 18 let pred nosom zapirali vrata. Ko sem dobil italijansko državljanstvo, so se vrata odprla, a odnos ljudi se ni spremenil," je dodal Italijan.

V knjigi je opisal tudi enega najbolj bolečih trenutkov njegovega otroštva, katerega se še danes spominja z veliko grenkobo. "V šoli se je vsake toliko časa zgodilo, da so izginili kakšni prigrizki in takoj so posumili mene, ne da bi karkoli raziskali. Spominjam pa se enega incidenta, ki ga ne bom nikoli pozabil, saj nisem mogel nehati jokati. Naredil sem domačo nalogo in vedel sem, da me bo mama pustila na nogomet. 'Živjo, fantje, bomo igrali?' sem vprašal na igrišču. 'Ne, Mario, ti ne igraš.' so mi odgovorili. 'Ampak naredil sem domačo nalogo...' 'Ne, Mario, ker si črn.' Ker sem bil temnopolt, so me dojemali kot drugačnega. Dolgo sem mislil, da me niso marali, ker sem bil že takrat malo poseben, vendar sem z leti spoznal resnico."

Z rasizmom se je srečeval tudi po tem, ko je postal slaven nogometaš. "Nisem prepričan, če so se ljudje res spremenili. Danes je precej več temnopoltih ljudi in čeprav se jih trudijo sprejeti, jim vedno ne uspe. Spremembe so v rokah nove generacije. Otroke moramo naučiti, da smo vsi enakopravni. To mora postati nekaj samoumevnega. Morda se sliši banalno, vendar je res. Potem bosta lahko moji hčerki o tem pripovedovali svojim vnukom. Verjamem, da se bo bodočim generacijam godilo bolje kot nam," je optimističen 27-letnik.