Darko Birjukov je v prejšnji sezoni Domžale prevzel v težkem položaju, na koncu pa jih je popeljal do varnega obstanka v ligi in z njimi celo prodrl vse do finala slovenskega pokala. V tej sezoni pa je domžalska zgodba še bolj uspešna. Moštvo trenutno zaseda drugo mesto v prvi ligi, z vodilnim Mariborom, ki ima prednost šestih točk, pa se bodo ravbarji v soboto srečali v Ljudskem vrtu. Pred derbijem prvega in drugega si je Birjukov, sicer dolgoletni vezist mostarskega Veleža, ki ga je v Slovenijo pripeljala vojna vihra, vzel nekaj časa tudi za Žurnal24.

V soboto se boste v Ljudskem vrtu pomerili z vodilnim Mariborom, ki vam beži šest točk. Kakšni so cilji?
V Maribor odhajamo zmagati. Naredili bomo vse, da se Mariboru približamo, pa čeprav je to naša najboljša ekipa. Imamo kakovost in smo sposobni premagati Maribor. Pa čeprav smo nekoliko hendikepirani zaradi poškodb Brezovačkega in Seferoviča ter kartonov Vidovića. Pričakujem pravi derbi in zmago Domžal.

Maribor ste si zagotovo že večkrat ogledali. Ima kaj šibkih točk?
Seveda. Saj ne igramo proti Barceloni. Poskušali bomo te šibke točke izkoristiti. So pa gotovo v prednosti, ker igrajo doma, na enem redkih stadionov v Sloveniji, ki res predstavlja prednost domačega igrišča.

V tej sezoni vam gre odlično, posegli pa ste tudi po nekaterih taktičnih spremembah. Opustili ste sistem igre s tremi branilci in prešli na formacijo 4-2-3-1. Kakšna sploh je vaša nogometna filozofija?
Ključno je predvsem nenehno izobraževanje. Gledam veliko tekem, se pogovarjam s starejšimi kolegi, januarja imam v načrtu tudi nekajdnevni obisk Vahida Halihodžića v Zagrebu. To je obvezno. Lani sem s tremi v zadnji vrsti igral predvsem zato, ker smo na začetku prvenstva v prvih petih kolih dobivali vse gole po napakah ožje obrambe. Ker smo se znašli v boju za obstanek sem se odločil za boj sigurno igro. Fantje so to odlično sprejeli, se uvrstili tudi v finale pokala. Cel svet igra s štirimi branilci. Mislim, da sem med prvimi v Sloveniji, morda je bil pred menoj le Pušnik, začel igrati s štirimi branilci. Ko sem začel kariero kot trener pri mladincih sem le nekaj mesecev igral s tremi branilci, potem pa sem se odločil za igro s štirimi, čeprav nisem vedel kako bo izpadlo. Bil sem v Vigu na izobraževanju pri trenerju Celte, razložil mi je, kako to gre in sem želel poskusiti. Na srečo sem imel generacijo, ki je to sprejela in od takrat od tega ne odstopam.

Povezava s Halihodžićem verjetno traja še iz mostarskih dni?
Da. Vahid je precej starejši od mene. Z mojim pokojnim očetom sta bila velika prijatelja. Nisva se videla več kot 20 let, pa sem ga poklical in sva se brez težav dogovorila, da ga obiščem. Sicer zdaj igra v Evropi, zato nima veliko časa. Zato sva se dogovorila, da ga najverjetneje obiščem januarja.

Domžale so v preteklosti slovele kot klub, ki je ogromno igralcev plasiral na evropski trg. Imate tudi zdaj koga, ki bi lahko v prihodnje zanimal tuje klube?
Za igralca težko predvidevaš razvoj. Redki igralci iz mladinske šole so sposobni takoj zaigrati v članski ekipi. Potrebujejo nekaj mesecev za prilagoditev. Niso vsi kot Haris Vučkić, ki je že kot kadet odšel v tujino. Ne moreš zagotavljati za nekoga, da bo igral v tujini, lahko pa rečeš, da ima kakovost in bi se ob pravilnem razvoju lahko prebil. V naši mladinski šoli je veliko takih.

V prejšnji sezoni ste se nekajkrat razjezili nad svoje mlade igralce. Kaj je v tej sezoni drugače?
Lani sem bil nekajkrat razočaran, ker mlajši igralci niso izkoristili priložnosti, ko sem jim jo ponudil. Niso niti pokazali volje, da bi se izkazali. Verjetno so potrebovali nekaj časa, da so dosegli zrelost. Morda so tudi mislili, da bo šlo tako naprej, da bom to dovolil. Ko so videli, da tako ne gre in da je nogomet njihova služba, so preklopili. V tej sezoni nimam več pripomb. Tudi mlajši, ki prihajajo, recimo Smukavec, Krcić, Cimprič, imajo pravi odnos. Kakor jim dovoliš. Sem precej strog, ampak mislim, da sem pravičen.  

Kakšno raven improvizacije v igri dovolite svojim igralcem?
Nekatere stvari morajo priti do avtomatizacije. Da igralec ne razmišlja o tem, kaj mora početi, pač pa to pride avtomatično. To pa traja in terja ogromno ponavljanja. Tega ne moreš zahtevati po enem treningu. Tudi improvizacijo igralcem dopuščam, še posebej tistim, ki so bližje nasprotnem golu. Ve pa se kje in na katerem mestu. Tam nekje 20 metrov od gola.

Po dobrih rezultatih v zadnjem času so Domžale spet bolj zanimive slovenskim medijem. Pa čeprav ostajate v senci Maribora in Olimpije. Od Ljubljančanov imate 18 točk več, ko ste jih visoko premagali na povratni pokalni tekmi pa ste dobili le eno vprašanje, trener Olimpije Dušan Kosič pa cel kup. Takrat ste jasno izrazili nezadovoljstvo.
Sem popolnoma realen in vem, da je Olimpija pojem nogometa v Sloveniji, da je največji slovenski klub in ima dolgo tradicijo. Vendar to se je zgodilo že drugič. Ko smo Olimpijo v prvenstvu premagali v Stožicah je Dule Kosič dobil sto vprašanj, jaz pa nič, pa sem bil tiho. Po taki igri pa sem menil, da so Domžale zaslužile več zanimanja. To pa nikakor ni letelo na Olimpijo kot klub. Z močno Olimpijo namreč ogromno pridobi celoten slovenski nogomet.

Kako dolgo vas torej lahko še zadovoljuje delo na tem nivoju? Zagotovo imate ambicije tudi za kaj večjega.
Sem ambiciozen, vendar vse pride ob pravem času. Vesel sem, da sem sploh dobil priložnost v Domžalah. To je moj klub. Z mislim sem le pri tem projektu, da čim več naredimo v prvenstvu. V tem poslu ne moreš prav nič načrtovati. Zmagaš dve in si car, izgubiš tri, pa nimaš pojma.