"Maribor!" so skorajda v en glas zaklicali Antonio Hormigo, José Manuel Camarena, José Manuel Hiruelo, José Ramón Castillo in Roberto Rojo. Vprašanje je bilo seveda na dlani – koga bo zeleno-beli (uradno belo-zeleni) del mesta podprl na tekmi Evropske lige, mestnega tekmeca Sevillo ali slovenskega debitanta v izločilnih bojih.
"V Sevilli ni človeka, ki bi bil navijač Betisa in bi si želel, da zmaga Sevilla. In obratno. Ne razumemo se. Živimo v sožitju, ni nasilja, toda tako je. Ne želimo, da zmaga eden ali drugi. Zato vsi, ki smo tukaj prisotni, sporočamo – Maribor!" je dejal Hiruelo.
"Betis ni nogometna ekipa, Betis je življenje"
Tradicionalni delavski klub preživlja težke čase. Daleč je leto 1998, ko je za takrat rekorden znesek (okrog 31 milijonov evrov) Betis okrepil dribler Denilson. Izpad iz prve lige se zdi skorajda gotov, toda v slogu ponarodelega izreka "manque pierda" (četudi izgubiš, te bomo podpirali) navijači stojijo za klubom in množično obiskujejo tekme.
"Vedno si želimo, da zmagata dve ekipi. Betis ... in tisti, ki bo premagal Sevillo!" je pribil Hormigo. "Skrivnost polnih tribun? Verjetno univerzalnost, ki jo ima Betis. To ni nogometna ekipa, to je življenje. 'Beticosi' vsi čutimo Betis kot življenje. To je kot neka obveza, v navednicah, da pomagaš, gledaš in podpiraš svojo ekipo. Stadion je vedno poln, ker je to filozofija življenja," je dodal Hiruelo.
Skromni ljudje z velikim srcem
Izrek "manque pierda" izhaja še iz starih časov, vedo povedati barviti sogovorniki, ko je Betis trpel v tretji ligi, navijači pa so ga tako kot dandanes zvesto spremljali. Tipičnega "beticosa" je sicer težko označiti, je pa večina navijačev pripadnikov delavskega razreda.
"Res gre za širok spekter. Imamo navijače visokih družbenih slojev, direktorje in vidne člane raznih podjetij, imamo delavce in imamo ljudi, ki niso delavci. Ampak velika večina navijaške baze 'beticosov' je delavskega razreda. To Betis dela tako velikega, ker smo skromni ljudje. Skromni ljudje imajo veliko srce, velika srca pa delajo velik Betis," je bil poetično razpoložen jezični Hiruelo.
Bele in zelene odtenke si Betis deli z redkimi klubi po svetu, med njimi je tudi ljubljanska Olimpija, a je sogovorniki niso poznali, zgoraj podpisanega so večkrat zamenjali s pripadnikom kakšne druge države, ob omembi nedavno končanih olimpijskih iger pa niso niti pomežiknili. Zakaj Betis in ne Sevilla?
Ljubezen podira meje
"To gre iz roda v rod. Tu se reče, da tisti, ki nima rad Betisa, nima rad niti mame in očeta. Tu je enako – povedal vam bom, on ima ženo 'sevillistko' (pokaže na Camareno). Rodiš se za enega od dveh občutkov. Sta pa to dva različna občutka, ki nimata nobene zveze," je pojasnil Hiruelo, "napadeni" Camareno pa ga je dopolnil:
"Več je 'beticosov' kot 'sevillistov'. 43 odstotkov ljudi naj bi bilo za Betis in 35 odstotkov za Sevillo, če pa štejemo še širšo okolico, je številka višja. Ker je bil klub od začetka bolj skromen, se več navijačev poistoveti z Betisom. Je tudi veliko več navijaških klubov Betisa kot Seville."
Grozi povračilo
Tudi v Andaluziji je odmeval napad na navijače Seville v Sloveniji, vsi pa so namignili, da bi se lahko zgodili novi incidenti.
"Lahko bi prišlo do povračilnih ukrepov," je dejal Hiruelo. "Znotraj vsakega kluba obstaja neka radikalna skupina, ljudje, ki nimajo glave. Skoraj zagotovo bo kaj ... No, upajmo, da ne, da bo varnost okrepljena, toda ... Lahko bi nastali konflikti."
Končali so pozitivneje in opozorili, da bi se Slovenci lahko vrnili v Sevillo že v osmini finala. Vijoličaste ob morebitnem slavju namreč čaka zmagovalec obračuna Betis – Rubin Kazan. "Uf, kako srečni bi bili!" je dodal Rojo.