Redžo in Sanel, zadnji tedni so bili zelo uspešni za vašo družino. Prišla sta do naslova evropskega in svetovnega prvaka. Verjetno sta zadovoljna z izkupičkom?
Sanel: Sva. Jaz sem imel dolga leta težave s poškodbami, pred tem sem bil trikrat zapored evropski in enkrat svetovni prvak, nato pa je bilo kar pet let suše zaradi vseh težav. Ta vrnitev mi zaradi vsega naštetega pomeni skoraj toliko kot prvo zlato.
Redžo: Po eni strani sem bil presenečen glede rezultata, ker niti nisem imel dovolj časa za pripravo, saj sem bil bolj zaposlen z drugimi stvarmi, od službe naprej. Zaradi tega tudi nisem bil stoodstotno pripravljen. Na prvenstvu so tako prevladale izkušnje, ki sem jih izkoristil v svoj prid in izvlekel največ, kar sem lahko.

Sanel, v Bratislavi si osvojil že svoj četrti naslov evropskega prvaka, a praviš, da ti je ta pomenil skoraj več kot prvi.
Zagotovo. Imel sem zelo veliko duševnih in telesnih težav zaradi poškodb. Ko se po poškodbi poskušaš vrniti in ti ne gre, odnehaš, nato pa spet začneš na novo. Prišel sem že do tega, da sem hotel odnehati, ampak sem trpel in prenašal vse skupaj in sedaj je ta zadeva za menoj.

Kakšna je bila pot do naslova?
Sanel: Borbe so se odvile zelo hitro. Prišlo je do spremembe in dvoboje so mi prestavili na drug ring, tako da sem imel borbe zelo hitro in nisem imel vmes pol ure premora, na kar nisem bil pripravljen, vendar se je izšlo po načrtih. V prvi borbi proti Ircu sem izgubil prvo rundo in se nato v drugi vrnil. Podobno je bilo vse do finala – v prvi rundi sem se še lovil, kar je bila posledica vseh poškodb in težav, nato pa sem se vrnil. V samem finalu pa sem si rekel, da drugi ne smem biti! Raje izgubim prvo borbo kot pa finale. V finalu je bila borba zelo izenačena, saj sva imela podaljšek, toda na koncu mi je uspelo.
Redžo: Jaz sem bil prost v prvem krogu, nato pa sem dobil Bolgara. Borba je bila zelo težka, nasprotnik pa zelo močan, ki je cel čas pritiskal name. Zmagal sem z 2:1. Večino prednosti sem si nabral v prvih dveh rundah, tako da sem imel v tretji, ko me je že malo zmanjkovalo, še nekaj plusa. V naslednjem krogu sem dobil Italijana, s katerim nisem imel težav in sem zmagal brez težav. V finalu pa sem dobil Rusa.

Rusi so znani kot trdi borci …
Redžo: Rusi so razbijači, ne hodijo nazaj. Večina borcev potem naredi ravno to napako, da se jim odmikajo nazaj. Ko pa gre Rus enkrat naprej, samo še razbija. Moraš ga presekati, ko gre naprej, ga moraš ustaviti – če ga ne, te razbije. Pri Rusu se ne smeš pomakniti nazaj. Sem si pa tako kot proti Bolgaru v prvi in drugi rundi nabral lepo prednost, v tretji rundi pa me je ponovno začelo zmanjkovati, a sem s pomočjo izkušenj izvlekel zmago. Vedel sem, kam se moram postaviti, kaj sodniki štejejo. Tokrat so veliko točkovali low-kicke, in če jih nisi uporabljal, si pogorel.

Kaj vama je ta naslov prinesel poleg osebnega zadovoljstva?
Sanel: Največ je ravno osebno zadovoljstvo, kakšnih posebnih finančnih koristi pa ni bilo. Je pa to zelo pomembno za ugled najinega kluba in naju dveh samih, saj naju pozna že kar nekaj ljudi po Sloveniji in tudi svetu. Ta en naslov več je velika prednost tudi pri vpisu. Ko nekdo na spletu pogleda in vidi – štirikratni evropski prvak, svetovni prvak –, ga to zagotovo pritegne.
Redžo: Večino je povedal že Sanel. Lahko pa dodam, da sva midva v svetu dosegla to, da nasprotniku, ko vidi, da se bo pomeril z Ljutićem, motivacija začne padati. Ko dobim nasprotnika, vem, da je že "zbit" za 20 odstotkov, ker ve, da se bo pomeril z menoj ali pa Sanelom.

Verjetno tudi sodniki drugače gledajo na vaju.
Redžo: Seveda. Vsako točko prej sodi meni kot nekomu drugemu, ki ga ne poznajo.

Je pa bila pot do tega dobrega slovesa verjetno zelo težka.
Sanel: Težka, naporna, dolga. Približno 15 let garanja.

Kaj vama je ta naslov prinesel poleg osebnega zadovoljstva, sem vaju vprašal predvsem zaradi tega, ker sta taekwondo in amaterski kickboks zelo zapostavljena v primerjavi s K-1 in predvsem MMA. Zakaj menita, da je tako?
Redžo: Ko je bil K-1 v zlatih časih, se je kickboks zelo dvignil. Pri taekwondoju (ITF), ki ga mi treniramo, pa je predvsem ta težava, da to ni olimpijska disciplina, kakor tudi ne kickboks. In če te ni na olimpijadi, te vsi dajejo na stran. Na katerikoli razpis se prijaviš, te vsak na začetku vpraša, če je to olimpijski šport. In ker ni, te avtomatsko dajo na stran, to je največja ovira.

Kaj pa je problem pri mladih, ki začenjajo trenirati? Večina od njih se danes največkrat odloči za MMA oziroma tajski boks od stand-upa. Le redkokdaj koga slišim, da bi mi dejal, da bo začel trenirati taekwondo.
Redžo: To je odvisno od osebe same. Kdor želi trenirati naš šport kot borilno veščino, se po večini odloči za taekwondo. Kickboks je že nekoliko drugačen, ker je v ospredju le borba. Taekwondo pa ima za seboj zgodovino in svojo kulturo in tudi neke vrste vzgojo. Pri taekwondoju delamo tudi forme, razbijamo deske, se učimo samoobrambe, tako da je zelo obširen in raznovrsten. Kickboks pa je pravzaprav le boks z dodanimi nogami in ni tako obširen. Se pa kickboks deli na številne nove discipline: K-1, low-kick, full-contact.

Koliko novih članov dobita vidva?
Sanel: Odvisno od sezone.
Redžo: Sezonsko se pri nas obrne od 50 do sto ljudi. Toliko jih pride in gre v eni sezoni. Pridejo in trenirajo dva do tri mesece pa odnehajo.

Sanel, ob osvojitvi naslova v Bratislavi si mi dejal, da moraš sam poklicati medije, da poročajo o tebi.
Sanel: To je to, kar je dejal Redžo. To ni olimpijski šport in ljudje, sploh novinarji, tem zadevam ne posvečajo toliko pozornosti, tako da moraš v veliki meri za to poskrbeti sam. Vsaj do te mere, da z nekom prideš v stik, nato je vse skupaj lažje. Bi pa bilo drugače, če bi bil to olimpijski šport. Verjetno bi nas pokazali tudi na televiziji, morda kdaj posneli prihod s kakšnega tekmovanja glede na vse uspehe. Prepričan sem, da bi nas pričakalo kar nekaj medijev, če bi nastopali v olimpijski disciplini. Tako pa so nas pričakali le naši najbližji.
Redžo: Mi smo v kickboksu osvojili štiri naslove svetovnega prvaka in smo v Ekipi dobili članek, ki sem ga komaj zasledil. Če ni možnosti, da se doda še slika, potem veš, da nas mediji ne podpirajo.

Se strinjata, da so za nekoliko slabši glas borilnih veščin krivi tudi nekateri fantje, ki trenirajo dva ali tri mesece, nato pa so že najboljši in najmočnejši ter se pretepajo na ulici in po lokalih?
Redžo: Odvisno od posameznika. Zagotovo pa obstajajo tudi taki, ki se pridejo na trening le stepst. Poznam tudi primer, ko nekdo pokliče, če lahko pride le na sparinge in ga nato spet ni dva meseca. So taki, koliko pa se to izkorišča zunaj … Jaz svojim članom to prepovedujem, in če slišim, da se zgodi kaj takega, ga avtomatsko izključimo. Pri nas o tem ni debate.
Sanel: Jaz se s tem sploh ne strinjam. Če se že odločiš, da boš treniral neko borilno veščino, treniraš za sebe in ne za to, da se dokazuješ drugim. Tudi ko greš na tekmo, tekmuješ za sebe in ne za to, da bi te videli drugi. Enako je, ko greš ven. Ni se ti treba dokazati ali takoj preizkusiti nov udarec, ki si se ga naučil. S tem se res nikakor ne strinjam. Se je pa to že dogajalo, vendar mislim, da ne v našem klubu, saj že vse od ustanovitve nisem zasledil, da bi imeli kakšen tak problem ali da bi nama kdo povedal, da je kateri od najinih članov delal probleme.

Verjetno sta na to zelo ponosna?
Sanel: Seveda. Imava pa midva tudi tako ekipo, da se fantje, ki se radi pretepajo in so razgrajači, enostavno ne vklopijo, ker imamo res super, družabno ekipo.
Redžo: Pri nas ni skupin. Vsi v klubu držimo skupaj in smo eno.

Iz odgovora sklepam, da se vidva zunaj nikoli nista zapletla v pretep?
Redžo: Ne, nikoli. Midva sva oba take narave, da če že pride do česa takega, se raje umakneva, kajti karkoli bi se zgodilo, bi bila midva kriva. Sva le mojstra borilnih veščin s črnim pasom.
Sanel: Prišlo je že do konflikta, a če si priseben, se lahko pogovoriš. Če se nekdo zdere nate in mu ti vrneš le tri lepe besede, se bo hitro umiril. V nasprotnem primeru pa bi se lahko hitro kaj zgodilo.

Kaj pa izzivanje? So vaju že izzivali?
Redžo: Sanela je izzival Simon iz radia Aktual, vendar je videl, da ni heca in dejal je, da ne bo nikoli več izzival (smeh).
Sanel: Se je pa že zgodilo, da je na trening prišel kdo iz drugega kluba, da bi preveril, če smo res tako dobri in je videl, da smo (smeh).

Kako bi vidva taekwondo in amaterski kickboks naredila ljudem še bolj zanimiv in privlačen?
Sanel: Midva imava v načrtu, da bi prihodnje leto organizirala nov turnir, ki bi povezoval vse amaterske borilne športe. Kaj in kako, se bo še izvedelo, vendar imava načrt. Omogočila bi tudi denarne nagrade. Sicer pa želiva čim bolj širiti zanimanje prek najinega kluba in privabiti čim več novih članov.
Redžo: Mi imamo dobro podlago, vendar pa nimamo pravih ljudi, ki bi to tržili. Mislim, da imamo odlične rezultate, ki jih nimajo niti v karateju, judu ali pa kateremkoli drugem športu, saj imamo v taewkwondojo in kickboksu res tako veliko število evropskih in svetovnih prvakov. Bi pa morali tudi klubi stopiti skupaj in nekaj narediti, ne da vsak trži samo sebe. Tudi zveza bi morala imeti ekipo, ki bi tržila vse skupaj in si pridobila neke povezave. Mislim, da bi vsak objavil novico, če bi mu ti prinesel v roke tekst in sliko. Moraš pa za to imeti ljudi, ki bi se s tem ukvarjali.

Kje vidva oglašujeta vajin klub? Oglase slišimo po različnih radijski postajah.
Sanel: Tako je. Radio Aktual je naš medijski sponzor, tudi na radiu Salomon in Veseljak se je vrtela reklama. Reklamirava pa se tudi z letaki, na različnih sejmih, nazadnje smo bili na Gospodarskem razstavišču. Najbolj pa nekoga prepriča, ko mu nekdo reče, ki je že član, da naj gre z njim na trening. Beseda je še vedno tisto, kar najbolj prepriča.
Redžo: V medijih delaš na imenu in razpoznavnosti. Najlažje pa je zagotovo to, da ti v klub novega člana pripelje starejši član. Smo pa imeli zelo dober odziv tudi od radia. Za radio res kapo dol. Hvala jim.

Kdaj pa sta se spoznala z borilnimi veščinami?
Redžo: Jaz sem se začel z borilnimi veščinami ukvarjati ob koncu osnovne šole. Sprva sem treniral gimnastiko, potem nogomet, preizkusil pa sem se tudi v streljanju z zračno puško. Dokončno pa me je v borilne veščine povlekel stric, ki je že treniral.
Sanel: Jaz pa sem začel dve leti kasneje.

Sanel, tebe je verjetno nato zraven potegnil Redžo?
Tako je. Minilo je še kako leto ali dve in potem sem začel trenirati tudi sam.

Sta se doma kdaj stepla?
Sanel: Doma ne. Kasneje, ko sva bila v isti kategoriji, je bilo veliko sparingov in bratskega rivalstva. Sva pa zaradi tega tudi prvaka. Jaz lahko rečem, da sem prvak le zaradi Redža. Če ga ne bi bilo vedno zraven, če ne bi skupaj sparirala, nikoli ne bi dosegel tega, kar sem.

Sta se kdaj odpravila v tujino na dodatna izobraževanja?
Sanel: Kar se tiče tega, lahko samo pogledaš vse rezultate in vidiš, da je to v Sloveniji odlično. Zakaj bi potem hodil v tujino, če imaš vse doma. Kar se tiče taekwondoja in kickboksa, so trenerji v Sloveniji res odlični. Pogosto nas celo iz drugih držav pokličejo, če lahko pridejo na sparinge k nam. Predvsem prihajajo iz Avstrije in tudi Nemčije.

Je pa imel pri vsem skupaj verjetno odločilno vlogo Tomaž Barada.
Sanel: Barada je glavna zveza s svetom. On je imel res vrhunske rezultate, bil je večkratni svetovni prvak, kralj taekwondoja … Po svetu je zelo znan.

Redžo, pred časom si omenjal, da bi se rad preizkusil v MMA-ju. Ta želja še vedno obstaja?
V prihodnosti bi se to lahko zgodilo. Trenutno pa nimam časa za trening. V načrtu zagotovo imam, da se preizkusim. Kdaj bo to, težko rečem, saj moram zdaj urediti svoje stvari. Imeti moram dovolj časa za trening, sem pa vseskozi v stiku z Zelgom Galešićem, ki me neprestano vabi, da pridem k njemu na treninge, kamor bom res šel konec novembra.

Mimogrede, ko si že omenil, da si v stiku z Zelgom. Ti je morda namignil, ali bo nadaljeval kariero?
Ne smem preveč povedati. Lahko pa povem, da v Angliji pritiskajo nanj in mu ne pustijo, da odneha. Moje osebno mnenje je, da ne bo odnehal in da se bo še boril.

Sanel, kakšni so tvoji načrti za prihodnost? V taekwondoju si pokazal in osvojil praktično vse, kar lahko.
Jaz bi se preizkusil še v kickboksu, a sem razmišljal, da bi šel eno kategorijo višje, glede na to, da sva z Redžem v isti. Me pa bolj zanimajo tradicionalne borilne veščine – taekwondo in karate. MMA in podobne stvari te včasih potegnejo, a zgolj zaradi vse pozornosti, ki jo imajo. Posebne želje, da bi se preizkusil v MMA, nimam. Prej bi me zanimal K-1.

Recimo še besedo ali dve o vajinem klubu Gepard. Kakšna je bila vajina pot do telovadnice, ki jo imata v Črnučah?
Redžo: Ravno sedaj mineva deset let, odkar je klub uradno registriran, imam pa ga enajst let. Pri 17 letih sem se odcepil od svojega trenerja taekwondoja. Sprva sem imel majhno telovadnico na Osnovni šoli Polje in že takoj je šlo z menoj deset ljudi, nato pa se je vse razvijalo naprej. Po kakšnem letu smo se preselili na Tabor. Vseskozi pa sem imel željo po lastni telovadnici, da bi lahko trenirali kadarkoli. Ta želja se mi je uresničila lansko leto. Si pa želim, da bi nekoč imeli povsem svojo dvorano, saj smo sedaj podnajemniki.
Sanel: Jaz sem bil še zelo mlad, ko je Redžo začel z dvorano v Polju. Ko smo se preselili na Tabor, pa sem bil vse bolj aktiven in sem začel voditi tudi treninge in pomagati pri ostalih stvareh. Za vse skupaj pa ima največ zaslug Redžo.

Dela pa verjetno nikoli ne zmanjka.
Redžo: Jaz pravim tako – zraven moraš biti 24 ur na dan. Tudi ko greš spat, še vedno razmišljaš, kaj bi lahko še dodal. Lani sva tako s Sanelom šla na vse ali nič. Dober prostor sva sicer iskala kar dve leti in nato tukaj v Črnučah dobila tisto, kar sva iskala. Šla sva na maksimum in zadeva je stekla. Ko sva iskala, sva gledala tudi na to, da bo vsak, ki bo prišel, navdušen nad prostorom.

Sta kdaj dobila kakšna polena pod noge?
Redžo: Ne. Midva se z vsemi dobro razumeva in niti ni razloga, da bi imela sovražnika. Moraš pa požreti marsikaj. Včasih se je bolje ugrizniti v jezik in biti tiho. Slab glas se pač hitro širi.

Sta slišala, da se bo v ljubljanskem BTC-ju kmalu odprla povsem nova dvorana, namenjena borilnim veščinam?
Sanel: Sem slišal. To je velik projekt, v katerega je potrebno vložiti veliko dela in imeti močno ozadje. Veliko ljudi je takih, ki bi naredilo veliko telovadnico in imelo notri 500 ljudi, da bi se na ta način pokrili. A težko je dobiti 500 ljudi, ki tudi ostanejo pri tebi.
Redžo: Pri nas je problem predvsem ta, da ti veliko ljudi obljublja, da bodo prišli, vendar jih nato nikoli ne vidiš na treningu. Če bi k nam na trening prišli vsi taki, bi imeli v vsaki skupini po 40 ljudi. Vsekakor pa je zamisel dobra. Če bo dobra organizacija, bo steklo.
Sanel: Zamisel je dobra, ampak to je res zelo velik zalogaj. Čaka jih zelo veliko dela. Morali bodo tudi držati skupaj, saj je to za enega samega človeka verjetno preveč.

Zdi se mi, da v Sloveniji v borilnih športih manjka predvsem enotnosti, nekateri so celo skregani med seboj. Zakaj je tako?
Sanel: Ego. V veliki meri je kriv ego v smislu: "Jaz sem boljši kot ti." Ko se pogovarjaš, ima marsikdo veliko za povedati. Sploh pri MMA-ju je tega veliko.
Redžo: Ja, res je malce prisoten ego, malo tudi ljubosumje. Rivalstvo mora obstajati, se mi pa zdi, da je pri nas tega preveč. Če bi vsi klubi v Ljubljani stopili skupaj in na primer vsaj sparirali skupaj, bi bilo dobro. Ni treba, da treniramo skupaj. Težava pa je v tem, da se vsak zapira vase in potem imamo v vsakem klubu po nekaj dobrih borcev. Če bi vsi stopili skupaj, bi bili vsi boljši. Ko midva sparirava skupaj, že točno poznava vse poteze in meni pride prav tudi sparing z začetnikom. Problem je v tem, da ko nekdo zmaga dve, tri borbe, potem drugi govorijo, da je imel lahkega nasprotnika. Ne, daj mu roko in mu čestitaj za zmago. Stopil je v ring in zmagal. Najbolj so glasni tisti, ki se nikoli niso borili.

Kaj pa viri preživljanja? Od česa živita?
Redžo: Od kluba nimava veliko. Midva sva šla v to ljubiteljsko, najin cilj je, da se bova enkrat lahko preživljala od tega. Tega zaenkrat še nismo dosegli, ampak upam, da bomo. Drugače pa imam svoje elektro podjetje in dva frizerska salona.
Sanel: Jaz imam prav tako podjetje. Ukvarjam se z vzdrževanjem objektov, urejevanjem okolice, hišniškimi storitvami in podobnim. Dela je veliko, tako da se velikokrat zgodi, da dopoldne delam, nato grem na trening in nazaj v službo. Potem grem za nekaj ur domov spat, nato pa spet naprej.

Bi v Sloveniji težko živel samo od borilnih športov?
Redžo: Če bi želel živeti od tega, bi moral imeti zelo dobre sponzorje, ampak mislim, da Slovenija še ni dober trg za kaj takega.

Zakaj mislita, da je tako? Pri nas razen Dejana Zavca in Tomaža Barade praktično ni drugega, ki bi živel zgolj od športa.
Redžo: Oni so šli v profesionalizem, kar jih je rešilo. Ko si profesionalec, veliko lažje dobiš sponzorja kot mi, ki smo amaterji. Za sponzorja je bistvo, da te vidi na televiziji. Naših borb pa praktično ne moreš videti nikjer, razen na YouTubu. Sponzor te bo najprej vprašal, kaj mu lahko ti ponudiš in kje te bodo videli. Pri nas je največji problem v medijih, ker nimamo medijske podpore. Če bi jo imeli, bi imeli tudi sponzorje.
Sanel: Se strinjam z Redžem, da je velik problem zaradi slabe medijske podpore. Pri sponzorjih pa je tako, da ko enkrat padeš v nek krog ljudi, je lažje. Ko se nekdo odloči, da te bo podpiral, potem imaš velik plus, saj ponavadi taka oseba kontaktira oziroma te poveže še z drugimi ljudmi. Najtežje pa je začeti.

Še za konec. Kaj bi sporočila našim bralcem in bralkam?
Sanel: Če koga zanima kaj več o nama, oziroma če želi trenirati, naju najde v Črnučah v Ljubljani. Lahko pa si ogledate tudi našo spletno stran, kjer najdete vse potrebne informacije.
Redžo: Dobrodošli ste vsi. Sicer pa sodelujemo z www.fighter.si, kjer dobite vse novice o nas. Pa berite www.fighter.si!