"Vse je pripravljeno za napad na kolajne," je na novinarski konferenci pred odhodom v Peking dejal trener slovenske reprezentance Izidor Šušteršič, katerega optimistične napovedi so se uresničile. Še več. Njegova pričakovanja so tekmovalci presegli, saj se odličij v obeh konkurencah zagotovo ni nadejal.
V glavi je sicer zagotovo imel le fante, še posebej Tima Mastnaka, ki je že dalj časa napovedoval, da bi lahko bil po Žanu Koširju drugi slovenski deskar z olimpijskim odličjem. Na prejšnjih igrah je v osmini finala le stotinko izgubil proti poznejšemu prvaku Švicarju Nevinu Galmariniju, po igrah pa je še naprej nizal uspehe, zmagoval v svetovnem pokalu, postal pa tudi svetovni podprvak in dobitnik malega kristalnega globusa za zmago v seštevku svetovnega pokala v paralelnem veleslalomu.
Tudi v tej sezoni je kazal odlične predstave, na zadnji tekmi svetovnega pokala v Simonhöheju je bil drugi, na Kitajsko pa odpotoval samozavesten in prepričan, da je lahko na tekmi zelo visoko. To je dokazal s četrtim mestom v kvalifikacijah, nato pa je v izločilnih bojih po vrsti premagal Nemca Yannicka Angenenda, Poljaka Oskarja Kwiatkowskega in v polfinalu še olimpijskega prvaka iz Sočija ameriškega Rusa Vica Wilda, ki je na koncu zasedel tretje mesto.
V finalu je Slovenca čakal Avstrijec Benjamin Karl, bržkone najboljši deskar zadnjega desetletja, specialist za velike tekme, dobitnik osmih kolajn s svetovnih prvenstev in dveh olimpijskih. Zlata mu je sicer še manjkala, jo je pa osvojil tokrat, čeprav je bil že v izgubljenem položaju. Približno na sredini proge je storil napako, pred njo in po njej zaostajal, na žalost slovenskih navijačev pa se je napaka pripetila tudi Celjanu, ki je zaostal in ciljno črto prečkal z držanjem za glavo. Zavedal se je izpuščene priložnosti, da bi postal olimpijski prvak.
"Najbrž sem se že tudi že sam videl kot olimpijski prvak," je za Val 202 priznal Mastnak, ki pa je kot glavni razlog, da je tudi sam storil napako videl v slabi vidljivosti, tekmec mu je namreč pri napaki poslal nekaj snega v obraz. Sicer pa Mastnak priznava, da njegove vožnje niso bile idealne. "Po kvalifikacijah moja pričakovanja niso bila velika. Vožnji nista bili idealni, nisem vedel, kje bi lahko kaj dodal. Rekel sem si, da se moram boriti, kar bo, pa bo. Osvojil sem želeno kolajno in moram biti zadovoljen in vesel."
Če je Mastnak sodil med favorite, pa 32-letne Kotnikove na vrhu ni pričakoval nihče. Velenjčanka, ki zdaj živi v Celju, je zaradi materinstva izpustila celotno minulo sezono, sprva niti ni bila na seznamu potnikov, naknadno pa vendarle dobila kvoto za nastop. V Peking ni prišla z dobro popotnico, letos se na tekmah ni niti enkrat uvrstila v finale, v prejšnjih letih pa je bilo četrto mesto njen najboljši dosežek.
Tudi na treh prejšnjih igrah ni imela omembe vrednega rezultata, a kot je zatrjevala na Kitajskem, kjer je v preteklosti tudi že dlje časa trenirala, saj je oče Peter trener kitajske reprezentance, se je po rojstvu otroka močno spremenila. Nehala se je obremenjevati z rečmi, njena sproščenost pa je izbruhnila na plan v pravem trenutku.
Kvalifikacije sicer še niso napovedovale tako vrhunskega uspeha. V osmino finala se je uvrstila kot 14., nato pa so se začele izpolnjevati skrite želje. Najprej je premagala Japonko Tsubaki Miki, v četrtfinalu Nemko Carolin Langenhorst, v polfinalu je izgubila tesen boj proti Avstrijki Danieli Ulbing, ki je v finalu morala priznati premoč prvi zvezdnici tega športa Čehinji Ester Ledecki, Slovenka pa je v finalu ugnala Nizozemko Michelle Dekker. Dovolj, da se je čustveno zlomila, nikakor namreč ni mogla dojeti, kaj se ji je zgodilo.
"Pred tekmo nisem razmišljala o nobenem rezultatu. Sem se pa že na kvalifikacijah odlično počutila, vse mi je ustrezalo. In nato se je samo stopnjevalo. Samo deskala sem in uživala. Medalja je nagrada za ves trud v karieri," je bila v izjavi za Val 202 vesela Kotnikova, ki je želela predvsem opravičiti pot na Kitajsko in odsotnost od sina.
Žan Košir, slovenski deskarski junak prejšnjih dveh iger, tokrat ni bil blizu odličij, a po vseh zapletih, ki jih je imel zaradi okužbe z novim koronavirusom, je zadovoljen, da je sploh lahko nastopil. In ne samo nastopil. Z 11. časom kvalifikacij se je uvrstil v zaključne boje, a v obračunu z italijanski veteranom Rolandom Fischnallerjem ni našel pravega stika s podlago, dvoboj izgubil in zasedel 11. mesto, kar je njegova najslabša olimpijska uvrstitev.
Še na drugih zaporednih igrah je brez zaključnih dvobojev ostal Rok Marguč, po 17. mestu v Pyeongchangu je tokrat zasedel 25. mesto.