"Upam, da bo fantom uspelo. Tudi za vse nas nazaj, ki nam ni," pravi nekdanji slovenski reprezentant Goran Jagodnik. Ta je prepričan, da bi se lahko Slovenijo s Španijo za zlato udarila že pred osmimi leti, vendar so četo Jureta Zdovca takrat zaustavile poškodbe in neprijazen razpored. Lahko dodamo, da morda tudi nekaj čudnih sodniških odločitev v polfinalu in tekmi za tretje mesto.

Kakšna so pričakovanja pred polfinalnim obračunom med Slovenijo in Španijo?
Predvsem pričakujem dobro tekmo. Gre za dvoboj res najboljših reprezentanc na tem evropskem prvenstvu glede na dosedanje igre. Mislim, da lahko naša reprezentanca odigra sproščeno, samo tako se lahko zoperstavijo vsaj po mojem mnenju favorizirani Španiji, ki je dominantna pod košem. Na zunanjih položajih smo morda celo boljši od njih, če ne pa vsaj enakovredni, pod obročem pa imamo hendikep. Ampak na eni tekmi se lahko zgodi marsikaj. Že Hrvaška je pokazala, da se da igrati proti njim in zakaj ne bi tega pokazali tudi mi? Imamo svoje adute in šanse, da se prebijemo v finale.

V četrtfinalu je bil prvi strelec Slovenije 18-letni Luka Dončić. Kako gledate na njegove predstave?
Kaj bi dejal, da se ne bi ponavljal? Je fenomen. Ni slabe besede za njegovo igro. Fant igra, kot da bi imel za sabo že veliko prvenstev in kot da je star 30 let. Vidi se, da igra in vsak dan trenira z najboljšimi košarkarji v Evropi, zaradi tega ima tudi takšno samozavest in odločnost ter voljo za dokazovanjem. Vse skupaj je res fenomenalno za enega 18-letnika.

V zadnjih sezonah ste pri Iliriji sodelovali z njegovim očetom Sašo Dončićem. Verjetno ste se že pogovarjali o Luki.
Normalno, vsake toliko je nanesla beseda na njega. Še zlasti o njegovem napredku. Iz dneva v dan raste. Morda v Realu celo ni pokazal vsega, kar bi lahko, saj ima tam omejeno minutažo zaradi zvezdniške zasedbe. Na tem prvenstvu pa je pokazal, da bo v naslednji sezoni eden glavnih motorjev Reala in da se bo njegov vzpon še nadaljeval.

Foto: Profimedia Luka Dončić EuroBasket 2017

Če smo že pri zvezdniški zasedbi Reala ... Kaj je reprezentanci prinesel prihod Anthonyja Randolpha?
Vse kaže na to, da je bila ta poteza Košarkarske zveze Slovenije pravilna. Že pred evropskim prvenstvom sem dejal, da je super, da smo izkoristili to možnost in pripeljali enega vrhunskega igralca. Po drugi strani upam, da Randolph ne bo igral le na tem tekmovanju in da bo v prihodnje še branil barve slovenije na kakšnem EP, SP ali celo olimpijskih igrah. Samo za eno sezono vzeti igralca je malo ... ne vem. Zdi se mi, da ni fer do ostalih košarkarjev. Ampak, če se vzame kolajna, je to vrhunska poteza zveze. Verjamem, da to ni edino veliko tekmovanje za Randolpha v našem državnem dresu.

Kaj pa Goran Dragić?
Vse je pokazal na igrišču. Na njem počne tisto, kar smo vsi od njega pričakovali. Je lider, motor ekipe, vse se vrti okoli njega. V tem momentu sta on in Kristaps Porzingis zaznamovala to evropsko prvenstvo. Če se prebijemo v finale, je resen kandidat za MVP-ja (najkoristnejšega igralca prvenstva; op. p.).

Sami ste bili v enakem položaju pred osmimi leti. Po zmagi nad Hrvaško sta vas na EP 2009 čakali še dve tekmi v boju za kolajne.
Ni bil povsem enak položaj. Mi smo morali igrati naslednjo tekmo že dan po zmagi v četrtfinalu, tekmeci pa so imeli dan pavze več...

... pa še Jaka Lakovič je moral igrati celotne tekme.
Tako je. Jaka je moral igrati vseskozi. Mi smo imeli takrat več kakovostnih igralcev, večjo rotacijo, a po zmagi nad Hrvaško preprosto nismo imeli časa za nič. Niti za proslavitev uspeha, niti za počitek, saj je bila že naslednji dan tekma s Srbijo, imeli pa smo res le enega organizatorja igre. Zdaj je reč drugačna, imeli so dan odmora, so v ritmu. V miru so se lahko pripravili na tekmeca in tu je ta sistem bolj pisan na kožo igralcem.

Se še spomnite tiste odločilne tekme s Srbijo? V zaključku ste zadeli noro trojko. Nato ste izgubili po podaljšku, kasneje pa še dvoboj za tretje mesto, ko je bila za točko boljša Grčija.
Seveda. Vedno, ko je na sporedu tekma slovenske reprezentance, še zlasti pa evropsko prvenstvo, pride do teh spominov. Nekdo od vaših kolegov vpraša, kako in kaj. Res je bila nora trojka, a na koncu to ni pomagalo. Po podaljšku smo izgubili. Kot sem že dejal, je bil sistem tekmovanja bolj pisan na kožo Srbom. Na tistem EuroBasketu smo bili res dobri, ne bom dejal, da smo bili tako dominantni kot trenutna slovenska izbrana vrsta, a smo dokaj suvereno premagovali nasprotnike. Ko so na vrsto prišli odločilni boji, nam to ni pomagalo, nismo imeli nikakršne prednosti pred Srbijo, čeprav smo bili v boljšem položaju pred odločilnimi tekmami. V tistem trenutku je odločalo, da so imeli več počitka. Tista trojka? Pač pride enkrat na kariero. O njej se je veliko govorilo, a nam ni pomagala do želene kolajne. Upam, da jo bodo zdaj osvojili ti fantje. Mislim, da si jo zaslužijo. Lahko pokažejo, da tudi, če nimamo 10 ali 12 vrhunskih igralcev, da se lahko s kolektivnim duhom, s pripadnostjo do državnega dresa naredi odmeven rezultat.Upam, da jim bo uspelo. Tudi za vse nas nazaj, ki nam to ni.

Foto: Žurnal24 jagodnik_afp_main

Bi vi leta 2009 na Poljskem osvojili kolajno, če ne bi bilo težav s poškodbami? Tik pred EP se je poškodoval Beno Udrih, med tekmovanjem Goran Dragić, Matjaž Smodiš pa prav tako ni mogel veliko pomagati reprezentanci.
Ja, res smo imeli ogromno težav s poškodbami. Še najbolj se nam je poznala odsotnost še enega playmakerja, ostali smo samo na Jaki Lakoviču. Vse ostalo smo še nekako pokrivali, tudi Smodiš ob koncu sicer ni bil v pogonu. Spremljale so nas te nesrečne okoliščine. Verjamem, da bi lahko takrat z zdravim Udrihom, Dragićem in Smodišem napadli tudi Španijo. Takrat smo bili po kakovosti sigurno druga reprezentanca evropskega prvenstva. Če bi bili vsi zdravi, bi se lahko udarili tudi s Španijo, ki je bila proti koncu tekmovanja sicer razred zase.

V predtekmovalni skupini ste bili takrat že blizu.
Da, premagali so nas šele po podaljšku.

Ko je iz kota zadel Erazem Lorbek.
Tako je. Vse tekme so še v glavi. Takšnega dvoboja ne moreš pozabiti.

Če se vrnemo v sedanjost ... Ilirijo ste popeljali v prvo slovensko ligo, nato pa ste se odločili za igralsko upokojitev.
Za takšno odločitev je bilo odločilna ponudba, ki sem jo dobil za delo v košarkarskem klubu Sixt Primorska (vodja ekipe; op. p). Imam tudi leta, ki niso več primerna za igranje košake, morda bolj za veteransko. Že pred leti sem se spogledoval s tem, da bi prenehal z igranjem, a vselej je bilo 'pa daj še eno leto'. Vedno sem našel nek motiv. Najprej, da pride Ilirija s tretje v frugo ligo, nato z druge v prvo. Zdaj pa je prišel pravi moment in ponudba, da ostanem v košarki, a nekoliko drugačni funkciji. Vselej, ko sem se odločil za nadaljevanje igranja, sem bil v tem stoodstotno noter. Pri 43 letih pa moraš veliko trenirati, res se moraš dobro pripraviti, da si kos mlajšim fantom. Ne želim pa tega opraviti polovočarsko. Zato sem nehal. Se bodo fantje pač morali znajti brez enega 43-letnika.

Kaj lahko doseže Ilirija v prvi ligi?
Težko je napovedovati pred sezono. Ne bo ravno tekmec, ki bi ga lahko kdo podcenjeval. Da bi prišla v sam slovenski vrh, ne verjamem, a doma bo zelo neugodna ekipa. Ima nekaj izkušenih igralcev in tudi takšnih, ki so željni dokazovanja. Za nekatere bo to prvič, da bodo igrali v prvi ligi, kar je lahko dodaten motiv. Mislim, da bodo marsikoga presenetili.

Vas ni mikalo, da bi znova zaigrali v Tivoliju?
Mika te vedno, ko prideš na trening, ko vidiš igranje 5 na 5. To me mika. Ne mika pa me to, da bi se znova pripravljal. Vedno je bilo lepo igrati v Tivoliju, ampak enkrat je treba reči stop. Mislim, da sem izbral pravi trenutek.