Z 11. zmago je tudi izenačil rekord v številu turnirskih zmag na enem prizorišču turnirjev za grand slam, Avstralka Margaret Court jih je toliko zbrala na domačem tekmovanju med letoma 1960 in 1973.
Na peščenih igriščih Rolanda Garrosa je Španec, za katerega je bil to 17. osvojeni turnir za grand slam (trikrat je dobil OP ZDA, dvakrat Wimbledon in enkrat OP Avstralije), v svoji karieri izgubil le dva dvoboja, premagala sta ga Šved Robin Söderling in Srb Novak Đoković.
Za Thiema, ki je bil po Thomasu Mustru šele drugi avstrijski finalist v Parizu, je bila že sama uvrstitev v zaključni obračun največji uspeh v karieri. Da ga je dosegel zasluženo, je pokazal tudi finale. Avstrijec še zdaleč ni igral slabo, Nadal ga ni nadigral, a je bil v odločilnih trenutkih bolj zbran, dobro je držal svoj servis. Izgubil ga je le enkrat, čeprav je večkrat "visel". V prvem nizu je tekmecu začetni udarec vzel dvakrat, v drugem enkrat, v tretjem, v katerem se je boril tudi s poškodbe roke in krči, pa dvakrat.
Začetek dvoboja je sicer napovedoval lažje delo za Španca. Z "breakom" v drugi igri je povedel z 2:0, a je Avstrijcu ekspresno uspel "reabreak" in tekmeca sta bila spet na začetku. Thiem, ki je doslej Nadala premagal že trikrat, dvakrat na pesku, kar ni uspelo veliko igralcem, se je nato držal do izida 5:4, v deseti igri pa storil tri napake in se znašel v zaostanku.
Tudi v drugem nizu je Španec že na začetku povedel z 2:0, v težavah pa se znašel predvsem v šesti igri, ko je imel tekmec priložnost, da mu vzame servis. A "kralj peska" se je izkazal z veliko hladnokrvnostjo, v dveh odločilnih trenutkih je tekmecu uspešno skrajšal žogico, za nagrado se je rešil iz neprijetnega položaja, nekaj minut pozneje pa vodstvo povišal na 2:0.
Avstrijec se ni predajal niti, ko nihče več ni verjel vanj. To dokazuje tudi zadnja igra, ko je že zaostajal 0:40, a nato ubranil štiri zaključne žoge, pete na žalost njegovih navijačev in tistih, ki so si želeli daljši dvoboj, pa ne več.