Goran Dragić se bo nocoj v Stožicah poslovil od slovenskih navijačev, ki jih je med drugim razveselil z zlato kolajno na evropskem prvenstvu 2017, ko je postal tudi nakoristnejši igralec tekmovanja. Takrat je bil v prvo peterko izbran še Luka Dončić.
"Pred mano je res še ta tekma, a pravzaprav sem že upokojen. Zadnji dvoboj sem odigral pred dobrim letom dni. Če sem pošten, je kar nekoliko strašljivo. Vse življenje sem le odbijal žogo, moj urnik pa je bil vnaprej določen. Vse je bilo definirano, kdaj oditi na trening, kdaj na tekmo, kaj početi, nenadoma pa je vsega konec. Vsi tisti občutki s soigralci, dogajanje v garderobi, trenutki pred tekmo, tega več ni. Potrebno je poiskati nove stvari, spremeniti je treba svoje življenje. A na koncu je vse kar v redu. V zaključku kariere nisem bil več povsem zdrav, moje levo koleno ni izgledalo dobro. Šlo je za zame zelo težko obdobje, šel sem namreč tudi skozi ločitev. Vse skupaj se je nekako združilo, več časa sem želel preživeti s svojima otrokoma. Zato je bila odločitev takrat precej lahka. Še vedno pogrešam tekme, slačilnico, ne pogrešam pa treningov, še zlasti ne tistih pri Miamiju, ki so bili zelo težki. Svoje kariere ne bi spremenil, z njo sem zadovoljen, dal sem vse, kar sem bil sposoben. Zdaj sem zadovoljen, ni več bolečine v kolenu," je izjavil Gogi.
Kaj najbolj pogreša ob koncu kariere? "Če bi lahko izbiral, bi dejal, da najbolj pogrešam dogajanje v garderobi, potovanja z avtobusom, z letali. Spominjam se, da je bil v prvih dneh moje kariere v Phoenixu kapetan Steve Nash, 'snemali' smo se na letalih, posneli smo precej smešnih videov. Prišel sem iz Evrope, jezika nisem poznal dobro, kar naenkrat pa sem sedel poleg dvakratnega najkoristnejšega igralca lige Nasha. To je bilo strašljivo. Igral nisem veliko, začel sem dvomiti vase, a sem imel podporo trenerjev, soigralcev, Steve mi je vseskozi stal ob strani, to je bilo zelo pomembno."
Še zdaj je svojemu mentorju izjemno hvaležen. "Steve mi je bil vedno na voljo. Ko sem prvič vstopil v garderobo, sem opazil, da je moja omarica poleg njegove. Pomislil sem: O, moj Bog! Veliko sva se pogovarjala na potovanjih, na tekmah. Na začetku sem se mučil, delal sem veliko napak. Vedno me je potegnil na stran in mi dejal, da naj dvignem glavo, da naj pozabim na zadnjo neuspešno podajo. Vprašal me je, kaj se je zgodilo, dejal je, da naj igram naprej. Vedno sem se lahko zanesel nanj. Ne samo jaz, celotna ekipa je lahko to storila. Spominjam se, da je nekoč izjemno podal do Amar'eja Stoudemireja, a ta žoge ni ujel. Steve je izjavil, da je šlo za slabo podajo in da gre za njegovo napako. Z Leandrom Barboso sva se le spogledala in si mislil, kaj pa govori, šlo je za perfektno podajo. A zdaj razumem, da si je želel, da bi se njegovi soigralci dobro počutili na parketu in da bi bili samozavestni."
Nash je slovel kot veliki vodja na parketu, s časoma je to postal tudi Dragić: "Sam nisem rojeni vodja, to sem se moral naučiti. Veliko sem se naučil od Steva in nekaterih ostalih soigralcev. Moram priznati, da je bilo v tem pogledu najbolj pomemben sestanek s trenerjem Erikom Spoelstro. Spominjam se, da sem sedel v njegovi pisarni, govoril mi je, da sem organizator igre in da moram zato biti glasen na igrišču in povezovati ostale igralce. Da moram govoriti med polčasom, po tekmi. Po prihodu v ZDA je bilo to zame težko. Predvsem zaradi jezika, še vedno imam na primer naglas, nekateri soigralci te zaradi tega zafrkavajo, ne počutiš se ugodno. Vse to je potrebno prerasti, moraš dobiti trdo kožo."
"V vlogo vodje so me postavili šele pri Miami Heatu, preprosto so me vrgli v vodo, Dwyane Wade, Udonis Haslem, Chris Bosh so me nato izoblikovali. To se je nato preneslo v reprezentanco. Na koncu sem morda govoril še preveč, bil nekoliko prenervozen, kričal sem na vse. Gre za faze. Ko sem leta 2006 prvič prišel v reprezentanco, je bil moj kapetan Rašo Nesterović. Bil je moj idol, spoznal sem ga, ko sem bil star 11 let. Zdaj je boter mojim otrokom, sva zelo povezana. Rašo je določil pot in ko je prišel trenutek, da sam prevzamem odgovornost, sem prevzel vlogo vodje. Nato je prišel Luka in zdaj je to njegova ekipa, preprosto predajaš baklo."
"Vedno sem imel rad košarko, zame je bila odločitev, da igram za reprezentanco, zelo lahka. Šlo je tudi za dobro priprava na naslednjo NBA sezono. Igral sem s prijatelji, borili smo se za državo, navijači tu pa so nekaj posebnega."
Nasha sicer vselej ni poslušal. "Na letalu sem sedel ob Stevu in vsakič, ko je jedel, je šlo za riž, piščanca, zelenjavo ali sadje. Jaz pa sem jedel prav vse. Dejal mi je, da moram, če želim imeti dolgo kariero, spremeniti svoje navade. Star sem bil dvajset let, nisem ga ravno poslušal. Kasneje se je vse skupaj spremenilo, ko sem začel igrati za Miami, vsak ponedeljek so preverili naše stanje, telesno maščobo. Moral sem biti v najboljši telesni formi. V teh šestih, sedmih letih sem le redko jedel piškote ali sladice. Drugače je bilo z reprezentanco. V kakšnem hotelu si po mesec dni, ne poznaš restavracij v okolici, hrana je vselej enaka, isto prizorišče, včasih si moraš s soigralci privoščiti priboljšek. Tako smo zašli tudi v McDonalds."
"Vsega pa res nisem mogel storiti," se je ob tem pošalil Nash.
Družijo še ena podobnost. Nash je bil rojen v Londonu, njegov oče je bil nogometni popprofesionalec. Tudi Steve je igral nogomet, po selitvi v Kanado pa se je družil s prijatelji, ki so igrali košarko, Tako je opustil nogomet in se posvetil drugemu športu. "Moja zgodba je podobna Stevovi. Igral sem nogomet, nato pa sem si poškodoval nogo. Mama mi je prepovedala nogomet. Moj najboljši prijatelj je treniral košarko in šel sem si ogledat njegov trening. Sedel sem na tribuni, bilo jih je le devet. Trener Spasoje Todorović mi je dejal, da potrebujejo še enega za igro pet na pet in če želim igrati. In tako se je začelo. Krivda, da sem igral košarko, je mamina."