Kako dobro Južnoafričani poznajo Slovenijo?
Žal ne prav dobro. Jugoslavijo poznajo sicer tisti starejši. Ko pa govorimo o Sloveniji, pa veliko ljudi misli, da je blizu Rusije.
Čeprav smo bili pred osmimi leti nasprotniki v Južni Koreji …
Da, tisti, ki jim je nogomet bližji, verjetno vedo nekaj več o Sloveniji.
Kaj ljudstvo pričakuje od bafane bafane?
Možno je, da domačini pridejo v četrtfinale, polfinale pa bi bil že odličen dosežek. To je nekako splošno mnenje.
Veliko je dobila z izgradnjo infrastrukture cest, hitrih vlakov, prenovo stadionov. Ti projekti so zaposlili tisoče ljudi. Res pa je, da imajo ponavadi tisti, ki so že tako bogatejši, največji dobiček. Kljub vsemu pa mislim, da je organizacija SP rezala kruh mnogim.
Kakšni so vaši nasveti za slovenske navijače?
Johannesburg je veliko mesto. Navijači lahko pričakujejo številne zabave, odlične restavracije, klube. Le tri, štiri ure vožnje od tam pa so številni rezervati, kjer lahko praktično v divjini vidiš številne divje živali. Imamo park, naravni rezervat, ki je velik kot četrtina Slovenije. Po njem se voziš tri, štiri dni. Ta Kruger je nekoliko dlje iz Johannesburga, približno tri, štiri ure vožnje. Za turiste je zanimiv tudi Port Elizabeth. Področje med Port Elizabethom in Cape Townom imenujejo garden route. Težko opišem vse možnosti opazovanja divjih živali, predvsem kitov, ki jih lahko vidiš z obale. Predvsem okrog mesta Knysna. Gre za stotine kitov, morda tisoče. Blizu Port Elizabetha pa je tudi največji bungee jumping na svetu.
Alex Mielitz
Poznani smo po odličnem mesu z žara. Naši goveji zrezki so zares veliki, pečemo tudi takšne (z rokami pokaže krog premera približno pol metra). Ene od naših kulinaričnih znamenitosti je tudi jed pap, ki je podobna slovenski polenti. Tradicionalen je tudi biltong. Gre za suhe kose mesa. Omeniti pa moram tudi suhe klobase. Glede piv imamo dve najbolj znani znamki, in sicer Black label in Caster lager, torej imamo tudi v JAR svoja Union in Laško (smeh). Področje Cape Towna je zelo znano po vinih, tako belih kot rdečih, ki so po kvaliteti med najboljšimi na svetu.
Mislim, da terorizem ni velika grožnja v JAR. Drugače je s kriminalom. V JAR je precej revnih ljudi, iz česar tudi izhaja kriminal. Izogibati se je treba pohajkovanju sam ponoči in neznanih območij. Še nekaj: vozniki v JAR so precej divji. Kar zadeva AIDS, je pretiran podatek, da je vsaka tretja ženska HIV-pozitivna. To je eden naših največjih problemov, posebej v revnih območjih, kjer je izobrazba pomanjkljiva.
Kako živa so nasprotja med črnci in belci?
Mislim, da ne pretirano. Največja težava je pri priseljencih iz severnejših držav Afrike, Nigerije, Zimbabveja … Ker so to nelegalni priseljenci, ne morejo dobiti službe, v zgodbo se vpletejo droge, kriminal. Gre za milijone ljudi.
Baje so se po rasnem ključu delili tudi športi.
Včasih je bilo tako, da so bili športi deljeni: nogomet je bil za črnce, ragbi in kriket pa za belce. Leto 1995 in SP v ragbiju pa sta v veliki meri te meje zabrisala. Oboji so začeli spremljati in igrati druge športe. Dandanašnji velikih nasprotij v tem smislu ni več. Če si dober, bodo navijali zate ne glede na barvo kože.
Kako pa ste se v Sloveniji znašli vi?
Moram povedati, da sem v Sloveniji v enem letu spoznal več prijateljev kot v Veliki Britaniji v sedmih. Kar zadeva vaše specialitete, imam rad ričet, od splošno balkanskih jedi pa mi gredo v slast še čevapčiči in pasulj.