Kaj pričakujete od Urške na olimpijskih igrah v Londonu?
Nič ne morem reči, ker odločajo take malenkosti. V sekundi lahko naredi napačen gib, pade in se že poslovi. Vsi si želimo največ, ker vemo, da je za to naredila ogromno. Ampak nič si ne upam napovedati.

Ste že kaj živčni?
Tokrat sem res malo. Ne vem, kako to. Preden je šla prvič na olimpijske igre (leta 2004 v Atene, ko je osvojila bronasto kolajno; op. a.), smo bili živčni, ker sploh nismo vedeli, ali se bo uvrstila. Pred Pekingom nisem bila nič živčna (Urška je bila sedma; op. a.), zdaj pa me že malo daje. Bojim se, da bi se poškodovala, saj ima ogromno težav s poškodbami. Pripravljala se je stoodstotno in vem, da bo želela dati vse od sebe, a to je lahko tudi problematično.

Je prevelika želja lahko ovira?
Želja je velika z njene in naše strani, ker vemo, koliko je trenirala, koliko je žrtvovala za vse. Zato bi lahko bila ovira.

Kaj bo, če ne osvoji kolajne?
Ne vem, kako bo sprejela poraz. Zagotovo si želi kolajne, ker so to zanjo zadnje olimpijske igre. Letos bo stara 31 let, prihajajo mlajša dekleta, ki so hitra in željna uspeha. Mislim, da je malo judoistk, ki vztrajajo po 30. letu.

Foto: EPA Urška Žolnir Espinosa Kako doživljate njene vzpone in padce? Menite, da vam je kdaj huje kot njej?
Skoraj bi rekla, da je nam doma huje. Potem pa se spomnim, koliko je takih šprtnikov, ki si želijo uspehov, in da ne more biti vedno eden na vrhu. Vsi trenirajo samo za kolajno.

Kakšna je Urška pred velikimi tekmami?
Pred vsako tekmo je enaka. Zadržana je in ne govori veliko.

Ste veseli, da se je odločila za vrhunski šport?
Ne, ker to zahteva preveč trpljenja, odrekanja. Mislim, da to vemo samo starši. Sem pa zadovoljna, ker vem, da je nismo nikoli silili v to. Še odvračati smo jo poskušali. Ampak je bila tako vztrajna, želela si je; ko je dosegla prvi uspeh, pa sploh ni bilo poti nazaj, čeprav je vrhunski šport res nekaj krutega.

Ji je šport dal več dobrih ali slabih stvari?
Dobro je bilo to, da je živela za šport in šolo. Otroštvo in mladost je dala v šport in nikoli ni pomislila, da bi šla v disko ali kamorkoli. Mogoče bi bilo enako, če ne bi bila športnica, saj tudi s starejšo hčerko nismo imeli težav. Zaradi športa je Urška tudi delavna in disciplinirana.

Kako ponosna je mama, ko hčerka osvoji olimpijsko kolajno?
Zdaj smo vsi ponosni, skoraj že malo domišljavi, na začetku pa sploh nismo dojeli, kako velik uspeh je to.

Kako spremljate Urškine nastope?
Najraje smo sami. Ko je tekmovala v Atenah, nismo nič pričakovali, ker je bila prvič na olimpijskih igrah. Ko se je uvrstila v polfinale, pa so k nam prišli novinarji. Nato, ko je osvojila kolajno, smo imeli kar naenkrat polno hišo. Niti ne vem, od kod so ljudje prišli. (smeh)

Boste tudi nastop v Londonu spremljali sami?
Midva z možem rada gledava skupaj. Mož je vedno zelo živčen; malo gleda, nato zbeži, pride nazaj in spet gre.

Poznate pravila juda?
Ne vseh. Vem samo, kaj so juka, vazari in ipon. Najbolj poznam ipon, ker je najlažji (pomeni konec borbe oziroma zmago, ko na primer eden od tekmecev drugega vrže na hrbet; op. a.).