Zakaj je pri vrhunskih športnikih po navadi v ospredju oče in ne mati, kot je v kampanji P&G Hvala, mama? Morda zato, ker so očetje v večini primerov tudi trenerji?
Zagotovo. Če sta oba starša športnika, mama otroka ne bo silila v vrhunski šport. Oče pa že ima take želje. Če je zraven še talent in če je oče trener, se to zgodi še hitreje.

Bi staršem svetovali, naj dajo otroka v vrhunski šport?
Saj ne moreš vedeti, ali bo šel v vrhunski šport. To se zgodi pozneje, v srednji šoli. Tudi Peter je kajak spoznaval prek igre. Ko je imel v srednji šoli krizo, smo se usedli in rekli, naj se odloči. Odločil se je za vrhunski šport.

Kateri je najlepši in najbolj boleč spomin v vaši “navijaški” karieri?
Najlepši je spomin na to, kako je leta 2009 osvojil naslov svetovnega prvaka v La Seu d’Urgellu. Kot mama vem, da si je to zaslužil, ker se je veliko stvarem odrekal. Saj se je družil s prijatelji, šel v kino ali na zabavo, ampak nič več do jutra kot včasih, ker je bilo vse podrejeno športnim ciljem. Najbolj boleče pa so bile olimpijske igre v Pekingu. Ko smo s prijatelji v lokalu gledali tekmo in je bilo vsega konec (Peter je bil najboljši v kvalifikacijah, v polfinalu pa je zaradi velike napake ostal brez finala; op. a.), sem rekla, da je jutri nov dan, da še ni bil pripravljen in da se vse zgodi z določenim namenom. To je bila izkušnja, ki nas je vse okrepila. Z vsakim padcem postaneš značajsko močnejši.

Je bil Peter takrat bolj žalosten ali bolj jezen?
Mislim, da je bil v prvem trenutku bolj jezen. Tudi jaz sem bila najprej razočarana in sem rekla: “Kaj si pa zdaj naredil?” Potem sem bila žalostna in jezna, ampak to mine. Z njim smo se o tem pogovarjali samo enkrat in je rekel, da je s tem stvar zanj končana. To je bila zanj velika bolečina.

Foto: Reuters Peter Kauzer Kakšen občutek imate pred olimpijskimi igrami v Londonu?
Umirjena sem. To je zato, ker Peter v Pekingu ni bil pripravljen, zdaj pa se mi zdi, da je prišel njegov čas. Morale so se zgoditi vse dobre in slabe stvari. Zato si mora zdaj rezultat podariti že sam sebi. Dorasel je.

Ste pripravljeni, če ne bo zlate kolajne?
Smo. Ampak jaz mu vedno čestitam za vsak rezultat. Tudi zdaj mu bom. Če se bo to zgodilo, je najbolje, da je sam s seboj in partnerico. V takih trenutkih se umaknem, ker vem, da je boleče.

Kdo od vas treh, Peter, oče ali vi, je pred tako velikimi tekmami najbolj živčen?
Se mi zdi, da Peter starejši, ko ga vidim, da začne kaditi in gristi nohte. Jaz tega ne pokažem.

Katere dobre in slabe lastnosti je šport dal Petru?
Več kvalitet, na primer delovne navade. Ampak pri športu, v šoli ne – jo je dal na stran. Ko sem ga vprašala, kaj pa šola, je rekel: “Mami, stoji.” Je tudi trmast. Včasih je od koga dobil kajlo, doma pa je vedno dosegel, kar je želel. Ko imaš edinca, popuščaš. Potem spoznaš, da ni prav, ampak je vseeno v redu dečko.

Kako bi ga opisali?
Je perfekcionist, trmast, zagnan in dobrovoljček.

Vam kdaj reče hvala, mami?
Tudi, po navadi ko za kosilo pripravim nekaj, kar ima rad.

Kaj ima najraje?
Zdaj pašte in lazanje, vedno pa je imel rad tudi jedi na žlico, polnjeno papriko, segedin, obaro. Ampak to takrat, ko je še živel doma.

Vi znate voziti kajak?
Da, rekreativno.

Bi se spustili po tacenskih brzicah?
Ne, razen v dvojcu s partnerjem (Petrovim očetom). Le njemu zaupam.