SP 1954 v Švici
Presenetljivi prvaki švicarskega prvenstva, prvega, ki si ga je bilo mogoče ogledati prek malih ekranov, so bili nogometaši Zahodne Nemčije. V finalu so proti favorizirani Madžarski zaostajali z 0:2, a na koncu po golu Helmuta Rahna zmagali s 3:2. Tekmo so poimenovali Čudež v Bernu, saj je bila Madžarska pred tem 31 tekem nepremagana. Na poti do finala (na štirih tekmah) so magični Madžari zabili kar 25 golov, od tega osem v prvem kolu proti Nemcem. Na koncu je pokal Julesa Rimeta dvignil Fritz Walter in ne eden najboljših nogometašev tistega obdobja Ferenc Puškaš. Četrtfinalna tekma tega SP med Avstrijo in Švico je še danes tekma SP z največ doseženimi zadetki. Avstrijci so zmagali 7:5.

SP 1958 na Švedskem
Šesto svetovno prvenstvo je končno prvi naslov prineslo Braziliji. Postali so prvi in še danes edini, ki so SP dobili izven domače celine (to so ponovili leta 2002). Svet je na Švedskem spozal 17-letnega čudežnega Brazilca Peleja. Zabil je šest golov, od tega dva v velikem finalu proti gostiteljem. Za slednje je igral Gunnar Gren, ki je bil na SP že leta 1940, manj kot dva meseca pred rojstvom Peleja. Edson Arantes do Nascimento je prejel priznanje za najboljšega mladega igralca, medtem ko je šla zlata kopačka za najboljšega igralca prvenstva Francozu Justu Fontainu, ki je zabil rekordnih 13 golov. Po več letih je na SP spet igrala Sovjetska zveza, prvič in še do danes edinkrat pa tudi štiri reprezentance Velike Britanije (Anglija, Škotska, Severna Irska, Wales).

SP 1962 v Čilu
Na tretjem prvenstvu v Južni Ameriki se je s prejšnjega na Švedskem nadaljevala premoč Brazilije. Poškodovanega Peleja je odlično nadomestil Garrincha. V finalu so s 3:1 premagali Češkoslovaško. Seleção je na SP nastopal z le 12 nogometaši in postal najstarejša ekipa z osvojeno lovoriko Julesa Rimeta. Razočaranje prvenstva so bili nogometaši Sovjetske zveze, potem ko je proti gostiteljem dvakrat klonil najboljši vratar tistega obdobja Lev Jašin. Po vodstvu s 4:1 pa je v zadnjih 25 minutah proti Kolumbiji dobil tri zadetke. Prvenstvo je zaznamoval zelo obrambni in grob nogomet. Preko meja dobrega okusa je šlo na tekmi med Italijo in Čilom. Potem ko so italijanski novinarji pred tekmo v člankih žalili državo gostiteljico, je sledilo srečanje polno namernih in umazanih udarcev. Sodnik je pokazal le dva rdeča kartona, italijanski nogometaši pa so morali zelenico zapustiti v spremstvu policije. Bila je to t. i. Bitka za Santiago.

SP 1966 v Angliji
Domovina nogometa je prvič gostila svetovno prvenstvo in prvič našla recept, da postane najboljša na svetu. V finalu prvega prvenstva z uradnima maskoto in logotipom so Angleži premagali Zahodno Nemčijo. Geoff Hurst je postal prvi, ki je v finalu dosegel hat-trick. Z devetimi goli je bil najboljši strelec prvenstva Portugalec Eusebio, ki je svojo ekipo popeljal do bronaste kolajne. Štiri je zabil Severni Koreji (potem ko so že zaostajali 0:3), ki se je prek Italije kot prva azijska uvrstila v četrtfinale. Na tekmi med Urugvajem in Francijo sta si nasproti stala Pablo Forlan in Jean Djorkaeff. To ne bi bilo nič posebnega, če si ne bi leta 2002 nasproti stala njuna sinova Diego in Youri.

SP 1970 v Mehiki
Prvič je bilo svetovno prvenstvo na televiziji predvajano v barvah in tako je bil lesk uspeha Brazilije v njihovih rumenih dresih še toliko večji. S prerojenim Pelejem in Jairzinhom, ki je zabil na vsaki tekmi prvenstva, je bila četa Maria Zagalla neustavljiva. V Ciudad de Mexicu so v velikem finalu Italijane ponižali s 4:1. Nepozabni sta še dve tekmi tega prvenstva. Na tisti med Anglijo in Brazilijo je Gordon Banks ubranil Pelejev strel z glavo s petih metrov, ki še danes velja za najlepšo obrambo svetovnih prvenstvev. Na polfinalni tekmi med Italijo in Zahodno Nemčijo pa je v podaljšku padlo kar pet golov, Franz Beckenbauer pa je igral z zlomljeno roko. Z desetimi zadetki je zlato kopačko prejel Nemec Gerd Müller.